Stasja Grkman, notranja revizorka na ministrstvu za okolje in prostor, je pri pregledu vodenja postopkov izdaje soglasij za gradnjo kanala C0 v Ljubljani ugotovila, da javni uslužbenci postopkov »niso vodili z zadostno mero strokovne in kritične presoje«. Ocenila je tudi, da sistem presoje vplivov na okolje na agenciji za okolje, kakor tudi sistem izdaje vodnih soglasij na agenciji za okolje in direkciji za vode nista delovala uspešno in učinkovito. Zaradi svojih ugotovitev Grkmanova ne more zagotoviti, da je bilo v postopkih ustrezno preverjeno, da gradnja kanala C0 ne bo poslabšala stanja vodnih teles podzemne ali površinske vode, kot je ministrstvo izjavilo v dopisu k vlogi za pridobitev evropskih sredstev.
Vlogi občine obravnavali prednostno
Ena od ključnih ugotovitev revizije je, da je Mestna občina Ljubljana gradbeno dovoljenje za gradnjo kanala C0 dobila, še preden je agencija za okolje opravila predhodni postopek, v katerem ugotavlja, ali je za gradbeni poseg potrebna presoja vplivov na okolje in torej pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja. Zakonodaja predpisuje, da mora biti predhodni postopek izveden pred morebitno izdajo gradbenega dovoljenja.
Občina je sicer po pridobitvi gradbenega dovoljenja dvakrat zaprosila za izvedbo predhodnega postopka za gradnjo kanala C0, a je agencija za okolje ocenila, da presoja vplivov na okolje ni potrebna, čeprav je del trase kanala zarisan na vodovarstvenem in manjši del na poplavnem območju. Revizorka je omenila tudi, da so na agenciji za okolje oba predhodna postopka opravili zelo hitro, ker sta bili vlogi občine po ustnem nalogu takratne direktorice urada za varstvo okolja in narave (njenega imena revizija ne razkriva) obravnavani prednostno. Prvi predhodni postopek je bil opravljen v dveh mesecih, drugi pa v enem tednu, ker da je šlo za presojanje o minimalnih spremembah projekta.
Netransparentni postopki
Revizorka je opozorila, da postopki izdaje vodnih soglasij niso potekali transparentno, saj iz arhivirane dokumentacije ni razvidno, kako so javni uslužbenci preverjali vpliv gradnje kanala C0 na stanje podzemnih voda in vodni režim. Brez tovrstnih revizijskih sledi postopki niso preverljivi niti sledljivi, prav tako pa jih ni mogoče nadzorovati, pojasnjuje revizija.
Grkmanova je zato predlagala, naj na direkciji za vode pripravijo delovne obrazce, v katere bi uslužbenci dosledno zapisovali zaznamke in svoje ugotovitve pri izdaji soglasij ter tako zagotovili revizijsko sled oziroma transparentnost postopkov. »Revizijska sled, kot jo želi revizorka, bi po našem mnenju nesorazmerno okrnila načelo ekonomičnosti postopka,« so na direkciji komentirali predlog revizorke. Ob tem so pojasnili, da je njihove odločitve v vsakem trenutku mogoče preveriti na drugostopenjskem organu, to je na okoljskem ministrstvu, kot tudi na upravnem sodišču. Revizorka je opozorila, da ni mogla potrditi, da je ustreznost vodnih soglasij vsebinsko preverila še ena oseba, zato je predlagala, naj direkcija za vode uvede »formalni postopek kontrole štirih oči z revizijskimi sledmi, da je bila kontrola izvedena«. Kontrolo štirih oči, ko poleg avtorja dokument pregleda še ena oseba, zahtevajo evropski predpisi pri postopkih za projekte, ki so sofinancirani iz bruseljske blagajne, zaradi zagotavljanja pravilne porabe evropskih sredstev, je opozorila revizorka.
Neupoštevanje poplavne uredbe
Problematično je bilo tudi neupoštevanje poplavne uredbe. Manjši del trase kanala C0 (2,5 odstotka dolžine) je začrtan po območju srednje poplavne nevarnosti in skladno s poplavno uredbo je na takšnih območjih gradnja kanalizacije dovoljena le izjemoma, če ugotovitve iz presoje vplivov na okolje niso uničujoče ali bistvene in »je mogoče s predhodno izvedbo omilitvenih ukrepov v skladu z okoljevarstvenim dovoljenje ali vodnim soglasjem zagotoviti, da njihov vpliv ni bistven«. Presoja vplivov na okolje za kanal C0 ni bila izvedena, a je bilo vodno soglasje kljub temu izdano, je opozorila Grkmanova.
Kot težavo je revizorka izpostavila pomanjkanje informiranja in komunikacije med različnimi službami okoljskega ministrstva. Ugotovila je tudi, da »javni uslužbenci ministrstva različno interpretirajo predpise, ki jih pripravlja ministrstvo. Zaradi tega je predlagala, naj pripravljalci predpisov na ministrstvu občasno organizirajo osvežitvene predstavitve oziroma delavnice o predpisih za tiste javne uslužbence, ki te predpise uporabljajo.
