Kot vsi žanri se tudi (avto)biografski ravna po precej klišejskem vzorcu: plemeniti junak, zaničevani genij ali preganjana nedolžnost se morajo spopadati z vrsto sovražnikov in se prebijati čez težke preizkušnje, ki jim jih na trnovo pot nastavljata usoda in zlobna okolica, ko pa se mimo vseh ovir zmagovito povzpnejo per aspera ad astra, zasijejo v krvavo prisluženi večni slavi.
Domnevno naj bi šlo za dokumentarno zvrst, vseeno pa čisto vsega, kar beremo v (avto)biografijah, le ne smemo jemati za suho zlato. Razna pretiravanja in osebno prikazovanje stvari spadajo pač med pesniške svoboščine, ki naj opisovano osebo prikazujejo v čim boljši luči, poglabljajo prepad med njo in nizkotno množico ter stopnjujejo srce parajoč vtis njene krivic in šikaniranj polne zgodbe. Dokler se taka licentia poetica omejuje na subjektivno interpretiranje okoliščin, »prislinjenj« itd., ni z njo nič narobe. Dopustno mejo pa prestopi, ko zdrsne v krivo obdolžitev za kaznivo dejanje. In nekaj takega se je Svetlani Makarovič in njenemu sopisatelju Mateju Šurcu zapisalo na 161. strani Luciferke (recimo, da po pomoti, in ne nalašč, saj resnicoljubnim, načelnim in pokončnim ljudem res ne gre pripisovati, da bi se spuščali na pritlehno raven podlega klevetanja):
»Naše bivanje na Korpah ne gre več skupaj. Tista možača, Dane in jaz se dogovorimo, da gre vsak svojo pot. Prodamo hišo, ampak ona me vnovič okrog prinese, saj pobere dve tretjini kupnine in si kupi hišo na Primorskem.«
Kot lahko vsakdo razbere iz teh besed, Svetlana Makarovič trdi, da naj bi jo bila jaz okradla, to pa ni več interpretacija, ampak navadna laž.
Iz kupoprodajnih pogodb za hišo in parcele na Korpah 4, ki ju je sestavil odvetnik Jože Hribernik in sta bili dne 18. avgusta 1983 podpisani v njegovi pisarni v Ljubljani (prijavljeni na občini Domžale za odmero davka na promet nepremičnin dne 21. septembra 1983 pod št. 494 in 495), je razvidno, da sva bili s Svetlano Makarovič solastnici navedenih nepremičnin vsaka do ene idealne polovice in tako sva si kupnino tudi razdelili. To lahko potrdita kupca, najbrž pa tudi odvetnik, če se seveda še spomni.
Kupca sta nato nakazovala kupnino po obrokih vsaki od naju posebej in še zdaleč ne na kak skupni račun. Res pa je bilo pri tem nemalo težav, ker se – vsaj pri meni – rokov nista držala in sta s plačili zavlačevala še daleč tja v leto 1984.
Sama sem se že sredi septembra 1983, tj. približno mesec dni po podpisu pogodbe in prejemu prvega obroka v višini slabe polovice pripadajočega mi dela kupnine, odselila iz svojega stanovanja v hiši na Korpah, medtem ko je Svetlana Makarovič v svojem še ostala. Kako sta kupca obroke izplačevala njej, ne vem, vem le, da se je z njima pravdala še več kot dvajset let po sklenitvi pogodbe, ker sem bila kot solastnica prodanih nepremičnin nehote vpletena v njihovo pravdo.
Opravičilo, se bojim, bi bilo zaman pričakovati, zahtevam pa, da se ob morebitnih dotisih ali ponatisih omenjena neresnična obdolžitev iz »te trapaste knjige«, kot ji pravita avtorja (in ne bi se mogla bolj strinjati z njuno oceno), obvezno umakne. Naj zdaj tudi jaz vnovič in tokrat res zadnjič naredim križ čez to zadevo in »potegnem vodo«.
Možača (alias Mojca Mihelič)
