Izgorelost in kronično slabo počutje danes postajata pravi modni muhi. Nenadoma vsi pregorevamo, izgorevamo in se sesuvamo v prah, kot da gre za trend, ki ga ne smemo zamuditi, opaža Aljoša Bagola v svoji novi knjigi Kako izgoreti in vzeti življenje v svoje roke, ki je pred kratkim izšla pri Mladinski knjigi in je v hipu postala uspešnica. Bržkone ne samo zaradi Bagole, ki je sicer v slovenskem svetu oglaševanja eden najbolj priznanih in največkrat nagrajenih kreativnih direktorjev, temveč tudi in predvsem zaradi zgodbe same. Spregovoriti o izgorelosti tako odkrito je težko, še zlasti za človeka, ki ga imajo ljudje za vsestransko uspešnega in celo malo samovšečnega.
Aljoša si tudi sam dolgo časa ni priznal, da bi bilo lahko z njim kaj narobe. »Slovenci imamo debelo kožo, smo ujetniki lastnih blodenj, ki nas prepričujejo, da se moramo za uspeh do konca izgarati. To je bil vzorec, ki sem ga tudi sam nosil. Odraščal sem v Cankovi, v gostilničarski družini, kjer je bila neprestano 'akcija'. Oče in mama sta vzor garaških staršev, trudila sta se za družino, ogromno sta delala. Ideja, da je življenje trpljenje, se je tako usidrala v naši podzavesti,« razmišlja danes o vzoru, ki mu je seveda prišel v kri in se je po njem tudi kasneje, ko je začel razvijati svoj talent in se znašel v blišču oglaševanja, ravnal.
Dokler ni pred štirimi leti doživel napada migren. Enega za drugim. Dan za dnem. Šel je k zdravnici, predpisala mu je 14 dni počitka, še vedno je mislil, da bo vse to zlahka prestal in da gre le za utrujenost. O izgorelosti je sicer bral, a se v njej ni prepoznal. Po zanikanju je sledilo štirinajst dni nespečnosti, vse večja tesnoba, panični napadi… »Najhujše pri izgorelosti je, da ne občutiš niti atoma radosti,« je pripovedoval na predstavitvi knjige v Cankarjevem domu.
Kot tornado v duši
V knjigi pa jo je prestavil še bolj slikovito. »Izgorelost si lahko predstavljamo kot prizorišče, na katerem je pravkar divjal tornado. Zagotovo smo tak prizor na televiziji že kdaj videli. Nič manj kaotično in opustošeno je kdaj v življenju videti naša duša. Zato moramo svoj um izuriti, da kot naš varnostni helikopter prizorišče vestno in umirjeno prečesava in ugotavlja škodo in išče preživele. Nikakor pa naj ne bo hudournik dodatne panike, ki uničuje še tisto, kar je ostalo celo. Veliko energije terja, da v takem stanju svoj um ohranjamo dovolj razsoden in umirjen za konstruktivno delovanje. A dan za dnem je lažje,« miri svoje bralce v knjigi, ki zagotovo ni namenjena le tistim, ki te težave že imajo, pač pa tudi onim, ki jih še nimajo, a so na dobri poti, da jih dosežejo.
Telo in duša v tem stanju izgorelosti zahtevata zaščito in umik. Od sveta se moramo za nekaj časa precej odrezati, telefon in televizijo začnemo refleksno izklapljati. Kot hudič križa se izogibamo dnevnega časopisja in ljudi, ki nam hote ali nehote pokvarijo kot porcelan krhko razpoloženje. A ne prehitevajmo. »Vse ruševine je namreč treba opeko za opeko, desko za desko odstraniti in začeti graditi na novo. Vso bolečino je treba občutiti in razumeti – in nato presegati trpkost in presekati trpljenje,« razmišlja v knjigi Bagola. Šele čez čas se zavemo, da trpljenje in bolečina prihajata kot naša učitelja, ne kot rablja. Kreniti po čisto svoji poti bo naša ključna naloga, zanesljiva notranja navigacija pa nam bo pravočasno prišepnila svoje prave koordinate. »Brez skrbi, vedeli bomo, kdaj je čas za dejanja,« je prepričan sogovornik.
Znamo še potrpeti?
V knjigi spregovori tudi o trpljenju, na katero v današnjem svetu nismo pripravljeni.
»Že potrpežljivost je v dobi takojšnjega izumirajoča vrlina. V svetu, v katerem je vse takoj dosegljivo, ne znamo več potrpeti, v svetu, v katerem je zapovedana le sreča, pa trpimo na napačne načine. Ne trdim, da moramo trpeti. Psihiatri pravijo, da danes ljudje želijo pomirjevala že zato, ker jim je poginil hišni ljubljenček. Seveda o bolečini drugih ni primerno soditi, a naučiti se potrpeti in računati na to, da bo v življenju treba tudi trpeti, mora biti naše osnovno znanje,« razmišlja v knjigi, opremljeni za današnji čas. Spregovori tudi o nepotrebni »navlaki«, ki si jo človek naprta v življenju: »Smisel življenja ni v tem, kaj pustiš za seboj, ampak v tem, kaj življenje pusti v tebi.«
Strah
Pri izgorelosti je »alfačustvo« strah. »Alfa« v smislu poglavarstva glavnega samca v krdelu goril, na slikovit način opiše avtor, ki prej nikoli v življenju niti približno ni slutil, kakšne so lahko razsežnosti neukrotljivega strahu. »S strahom je bila zastrupljena sleherna celica mojega telesa in prav noben 'om' ni zalegel,« pripoveduje in doda, da je pri izgorelosti treba razumeti, da se ne kaže z zelo očitnimi telesnimi znaki, kot na primer takrat, ko nekomu štrli kost iz noge in takoj vemo, da je stanje resno. Ne, pri izgorelosti ni tako očitno: Ker pa nam iz duše in srca ne štrlijo rebra, navadno nismo deležni primerne obravnave, se pošali. »Moj vtis je bil, da ljudje ne razumejo, kako se počutim. Kolegom v službi, čeprav so se vsi trudili z veliko empatije, sem le s težavo pojasnil, s čim se spopadam in kako silovito je. Tudi ženi nisem mogel neposredno prenesti vtisa, kaj se mi dogaja,« pravi Bagola. Tako so ga ljudje še vedno videli takšnega, kot je bil prej: prizadevnega, odgovornega, sposobnega, neuničljivega, takega, ki je vedno na voljo.
Po pomoč s kapuco na glavi
A seveda je bilo to daleč od resnice. Končno je poiskal pomoč. Ko je šel prvič k psihoterapevtki, ga je bilo tako sram, da si je poveznil kapuco na glavo, da ga slučajno ne bi kdo prepoznal. Potem je bilo vedno lažje, saj si je priznal, da je prišel po pomoč. Ne zato, ker bi bil šibek, ampak zato, ker je bil predolgo premočen. »Po soočenju s seboj sem spoznal, da je dovolj že samo to, da si. Biti je dovolj. Slovenci se s svojim tlačanstvom 'potlačujemo' vase. Potlačujemo vsa čustva, na terapijah sem jih eksplodiral. Ko si dovoliš, da ni nujno, da si najboljši direktor, najboljši oče, najboljši mož, je življenje nenadoma lažje, vedno bolj si zaupaš. Kot otroci čakamo na pohvalo: najprej staršev, nato učiteljev, kasneje šefov… A ne zavedamo se, da našo pohvalo želi slišati le otrok v nas,« opisuje občutja in eno njegovih bistvenih sporočil je, da je treba v življenju odpuščati ter da je resnična sreča v življenju odkrito srečanje s samim seboj.
Sreča kot prikazen
»Tudi če se zelo potrudimo in izpolnimo vsa zunanja merila, kot so odlična izobrazba, bleščeča kariera, čudovita družina, prekrasen dom, najnovejša tehnologija, zavidanja vredna potovanja in nenehne, do ušes nasmejane objave na družbenih omrežjih, je naša sreča lahko le prikazen. Sreča, ki je le prikazen, je kazen. Kazen, ki jo vsak dan znova nalagamo sebi. Ko zjutraj odpremo oči, si nadenemo sodniško haljo, se pogledamo v ogledalo, počimo s kladivcem in osebo v ogledalu obsodimo na lastno ječo naslednjih 24 ur,« je ponazoril v knjigi, ki je že v ponatisu in v kateri na koncu bralcu položi v razmislek naslednje besede: »Vsakdo med nami je lahko feniks. Vsak lahko vstane iz pepela, razpre krila in poleti v nebo. Poberemo se lahko po marsikateri izkušnji in se preobrazimo v osebo, kakšna smo vedno želeli postati. Prepričanje, da si zaslužimo, da se v svoji koži počutimo dobro in živimo lepo življenje, mora biti naše osnovno izhodišče.«
