Nekdanja goveja farma Ljubljanskih mlekarn na Gmajnicah je pred časom dobila popolnoma novo, sodobno podobo. Na koncu precej utrujene asfaltne poti, ki pripelje do ljubljanskega zavetišča, nas je pričakal Hrust, velik samec, morda malo spominja na labradorca. Je izredno živahen in vitalen, sivina okoli gobčka pa vseeno izdaja njegova leta. Pravijo, da jih ima okoli dvanajst, pet jih je preživel v Zavetišču Gmajnice. »Skupaj s Tarzanom sta naša veterana, z najdaljšim stažem pri nas,« pove Marko Oman, vodja pred kratkim popolnoma prenovljenega ljubljanskega zavetišča.
24 novih bivalnih prostorov
Zavetišče za zapuščene živali Ljubljana je prvo zavetišče v Sloveniji, ki deluje že od leta 2002. V njem vsako leto sprejmejo in oskrbijo več kot 2000 zapuščenih živali, kar je četrtina vseh zapuščenih živali v Sloveniji. V sedemnajstih letih so jih skupaj oskrbeli že več kot 32.000. Skrbnikom so vrnili več kot 5000 živali, več kot 10.000 pa so poiskali nov dom. Oskrbeli in nato vrnili v okolje so tudi več kot 11.000 prosto živečih mačk. »Ker prvotni prostori predvsem z vidika preprečevanja širjenja kužnih bolezni niso izpolnjevali zahtev sodobnih standardov, primanjkovalo pa je tudi zmogljivosti za zapuščene mačke, smo se odločili za gradnjo novega zavetišča,« je med pogovorom povedal Oman. Dodal je: »Trenutne zmogljivosti novega zavetišča so 24 bivalnih prostorov, v katere lahko namestimo 72 psov, v preostalih 23 so začasno nameščene mačk.«
V sosednjem boksu domuje Tarzan, glasen in živahen samec, ki si bolj kot božanje in druženje na kavču želi ogromen vrt in žogo za igranje. Nasproti je dve leti stara Bara, ki je v zavetišče prišla povsem nesocializirana. »Počasi nas je sprejela, se naučila hoje na povodcu in spoznala nove stvari,« razloži Oman in doda, da je do tujcev še vedno zelo plaha, do ljudi ki jih pozna, pa je nežna in igriva psička. S precej nezaupljivim pogledom nas je spremljala slabih šest let stara Nipi. Pravijo, da je vesel in crkljiv kuža, le nekoliko zadržana do moških. Skratka, pisana družba štirinožcev, ki se razveselijo tudi sprehajalcev, prostovoljcev, ki v zavetišče hodijo sprehajat pse, ki so že pripravljeni za oddajo.
Novi prostori s talnim gretjem
Novi objekti zavetišča so zasnovani sektorsko, kar omogoča veliko prilagodljivost zaradi sezonskih nihanj v številu in strukturi živali, pa tudi preprečevanje širjenja kužnih bolezni, saj lahko začasno zaprejo le sektor, kjer bolezen izbruhne, in ne celotnega zavetišča. Ogrevanje je talno, kar ustreza celo Hrustu, ki je sicer zelo rad zunaj. Hrust je čez dan brez postelje, ker je ne mara. »Ima navado, da vse strga, rjuho, posteljo, kakor koli ima, zato mu jo vrnemo zvečer, ko gre spat,« razloži Oman in doda, da vsem kužkom, razen Sparku, ki je rad zunaj, talno gretje zelo ustreza. »Ko smo jih preselili v nove bokse, so se psi vsi začeli hrbtno valjati po tleh,« v smehu pove sogovornik in doda, da se sicer sliši talno ogrevanje izredno luksuzno, vendar je z vidika vzdrževanja boksa enostavnejše, prav tako finančno cenejše.
S prenovo pa so v zavetišču poskrbeli tudi za vseh 10 zaposlenih in od 10 do 20 prostovoljcev. Poleg nove sprejemnice in veterinarske ambulante je nove pisarne dobila tudi uprava in servisni objekt s čistilno napravo. Prostorna je tudi kuhinja, od koder prihajajo vsi obroki, ki jih živali dobijo dvakrat na dan. Seveda tudi kakšen dodaten priboljšek, ki se ga najbolj razveseli prav Hrust, ki je zaradi svoje naklonjenosti do hrane tudi dobil svoje ime.
