Znani ste po liniji močnih, zrelih vin in po peninah Sinefinis, ki jih pridelujete skupaj z Robertom Prinčičem iz vinske kleti Gradis'ciutta na italijanski strani Brd. Pravzaprav gre za unikat v svetovnem merilu, saj je v steklenici vsake penine Sinefinis grozdje dveh vinarjev iz dveh držav.

Z Robertom Prinčičem sva se spoznala na podiplomskem študiju vinarstva v Trstu in ugotovila, da imava oba vizijo, da pridelava peneče vino iz rebule. Najina želja je bila, da poveževa teritorij, ki ga je druga svetovna vojna razdelila, in da hkrati sporočiva težavo, da vino, ki prihaja iz dveh držav, nima porekla, ampak gre za namizno vino, pridelano v Evropski uniji. Uradno namreč vino izgubi poreklo v trenutku, ko se združi z drugim v isto steklenico, pa čeprav je iz dveh zelo znanih vinskih okolišev, kot sta Brda in Colio. Je pa Sinefinis, ki je na trgu že enajst let, unikat tudi zato, ker do takrat penečega vina, pridelanega iz rebule po klasični metodi, še ni bilo na trgu. Danes je penin iz rebule kar nekaj, večina pa je pridelana po tankovski oziroma chamat metodi.

V Sloveniji se pri pridelavi penečih vin veliko eksperimentira s sortami. Praktično ni sorte, iz katere ne bi nastalo peneče vino.

Naš cilj je bil, da z rebulo poudarimo naš teritorij. Rebula je sorta, ki je zelo primerna za penine, ki so postale moderne. Pravzaprav se je celoten vinski trg po krizi prejšnjih let preusmeril na lažja vina in del tega so tudi peneča vina.

V Franciji so najbolj cenjeni šampanjci blanc de blancs, ki so pridelani iz čistega chardonnaya, ali blanc de noirs, ki so iz modrega pinota ali pinot menuierja. Tudi vi pripravljate penino, narejeno po šampanjskem vzoru iz čistega chardonnaya.

V Franciji imajo to srečo, da so sorte, iz katerih se pridelujejo peneča vina, določene. Tudi nam bi bilo lažje, če bi se določilo sorte, iz katerih se sme pridelovati penine. Meni osebno je francoski slog vin všeč, še posebej iz Burgundije. Penina iz čistega chardonnaya letnika 2014 še čaka, da pride na trg, verjetno se bo to zgodilo prihodnje leto. Poleg klasične rebule bomo dali na trg še penino iz rebule brut natur, kar pomeni, da bo brez dodanega odpremnega likerja. Pri peninah je zelo pomembno paziti na izbiro lege, donos in čas trgatve. V Sloveniji se prepogosto dogaja, da vinarji pridelajo določeno vino in šele nato del tega namenijo za penino.

Večina penečih vin, ki so na trgu, na etiketi nima zapisanega letnika in so narejena z mešanjem osnovnega vina različnih letnikov (non vintage), šampanjci imajo letnike na etiketah samo v primerih, ko gre za najboljše letine. Pri vas so vse penine letniške.

V Franciji so letniške penine selekcija tega, kar se zgodi v vinogradu. Pri nas smo že pri sajenju trt vedeli, za kakšen slog vina bo namenjeno grozdje določenega vinograda ali posamezne lege, zato so nedvomno vse naše letniške penine unikatne.

So pa vaše penine suhe, celo ekstremno suhe. V Sloveniji smo zgodovinsko navajeni na bolj sladka peneča vina, ki prihajajo iz Radgone. Je težje prodajati bolj suhe penine?

Najbolj prodajana slovenska penina je nastala z dodatkom sladkorja in so se ljudje na to navadili. V gostinski branži se trenutno proda več suhih penin, ker je sladke penine veliko težje kombinirati s hrano. Je pa res, da si s suhimi peninami v Sloveniji avtomatično zožiš krog uporabnikov, zato je naš glavni trg tujina, Italija, ZDA, Kitajska, države Beneluksa…

Na trgu s penečimi vini obstajajo pravzaprav samo klasični šampanjci in proseco, ki je postal najbolj prodajano peneče vino. Pri pridelavi proseca se je začela uporabljati tudi rebula.

Prodaja proseca je že dosegla vrh, kar je opaziti tudi pri prodaji. Zato so začeli saditi alternativne sorte in v rebuli našli velik potencial v nižinskih predelih Furlanije, kar nas Brice na neki način žalosti in skrbi. Če rebula ne raste na višji nadmorski višini, na zemlji opoki, to ni rebula. Moja začetna vizija je bila, da bi prideloval tri vrste vina. Rebulo, ter bel in rdeč cuvee. Vendar je dandanes problem prodajati nesortna vina, ki na etiketi nimajo zapisanega teritorija, saj ljudje ne vedo, kam umestiti takšno vino. Naša proizvodnja je zato razdeljena v štiri sklope. Penine, klasična linija, pridelana v sodih iz inoksa, linija epoca, ki zori v lesu, in linija brutus, kjer gre za vina s podaljšano maceracijo in praktično brez enoloških postopkov.

Je pa rebula postala znana v svetu predvsem v slogu macerirane oziroma oranžne rebule.

Nedvomno je, da je sloves rebule v svet ponesel Joško Gravner, ki slovi po rebuli s podaljšano maceracijo. To je bilo opazno tudi na prvih festivalih Brda Home of Rebula, ko so tuji novinarji poznali zgolj en stil rebule, večinoma macerirano. Naša želja je bila, da svetu pokažemo, da rebula ni zgolj oranžno vino, temveč vino mnogoterih slogov. In to nam je tudi uspelo.

Tudi vi ste zasloveli z macerirano, oranžno rebulo brutus, ki zori skupaj z jagodami v sodih eno leto, preden se grozdje stisne. Nato pa odleži še eno leto v sodih, kar je precej ekstremno.

To ni bil moj cilj, ampak je ta način pridelave nastal povsem spontano. Moj način vinifikacije je zdaj tak, da v času trgatve spraznimo sode rebule, v katerih zori grozdje, in ga stisnemo, notri pa damo grozdje novega letnika. Vendar linije brutus tako rebule kot rdečega couveeja ne pridelamo vsako leto, temveč le, kadar so razmere in grozdje za tak način pridelave optimalni.

Ekološka pridelava, kamor spadajo tudi oranžna vina, je močno v porastu. Ste ena redkih vinskih kleti, ki je izstopila iz ekološke pridelave.

Iz certificirane ekološke proizvodnje sem res izstopil, naprej pa delamo podobno kot prej. V Sloveniji imamo drugačne zahteve glede ekološke proizvodnje kot v drugih evropskih državah, kar se mi ne zdi prav, saj pravila Slovenije z državami EU niso usklajena. Vsako leto se menjajo dovoljena in nedovoljena sredstva za zaščito rastlin. Pri ekološki pridelavi je na primer dovoljeno škropljenje z bakrom, kar mi ni všeč, saj dolgoročna uporaba bakra uničuje zemljo. Motilo me je tudi to, da pri ekološki pridelavi ni dovoljeno obdelovati zemlje v mladih vinogradih in morajo biti ti že od začetka v rastni dobi zatravljeni. Da ne bo pomote, pri nas smo imeli vedno in še vedno imamo vse vinograde trajno zatravljene, saj na ta način omejujemo rast in rodnost na optimum. Nikoli v preteklosti pa nismo in še vedno ne uporabljamo sistemskih škropiv, herbicidov in insekticidov.

Gradnja vinskih kleti s poudarjeno arhitekturo je v Sloveniji postala trend. Tudi sami ste trenutno v fazi gradnje nove kleti. Je to, da imaš veliko in moderno klet ter degustacijski prostor, postalo nujno za prodajo vina?

Nedvomno je dandanes lažje kandidirati in pridobiti evropska sredstva kot nekoč. V našem primeru ne gre za pretiravanje, temveč predvsem za potrebo po novi kleti. Pri arhitekturi in dizajnu vsak vinar zase ve, kakšen stil mu je všeč. Naša klet ne bo v futurističnem slogu, ne bomo imeli hotela niti sob za prenočevanje, bo pa ena redkih briških kleti, ki bo imela pogled na morje in bo vkopana na vrhu griča. Vino vse bolj postaja pijača za druženje, del turizma in kulinarike, ne gre samo za pitje alkohola. Večkrat me motijo zapisi v medijih, da je bil nekdo, ki je povzročil nesrečo, vinjen. Ta beseda ima v povezavi z vinom preveč negativno konotacijo, saj smo vinarji prvi v vrsti tisti, ki se trudimo za dvig kulture pitja.