Hkrati pesnik ni osamelec in izvir (besedne) kreacije, temveč le nadaljevalec neskončne verige in iskalec ognja. Vanj se vpisuje že toliko ponovljenih gibov, gest in besed »prednikov iz pradavnine«. Razbrzdanim in mehanskim besedam v najbolj nemogočih konstelacijah »neslišno sledi« kot po nareku in jih drgne v novo iskrico. V tem se tudi vloge subjekta in objekta brišejo, do neke mere pa se ovrže tudi premisa romantičnega pesniškega genija kot vira umetniškega stvariteljstva, kajti »ni več možno zaznati razlike / med prsti in tipkovnico, / med očesom in kamero, / med dokazom in domnevo«. Vse je le še mimikrija odsotnosti, ki vodi v brezčasje in v neznano, hkrati pa prav to odpira številne možnosti prihodnje izreke in dopušča tudi molk. Jezik, človek in svet so z vso svojo preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo ujeti v številna protislovja, znajdejo se v krču med gibanjem in mirovanjem, med neizrekljivim in vendarle izrečenim, med črkami in zlogi ter že (kulturno, družbeno) izoblikovanimi in posredovanimi konteksti. Če se sneg v pesmih pojavlja kot element izbrisa, pesnik odgrinja ta »zastor sneženja«, nadene si raznobarvne snežke in zagazi po zasneženi krajini jezika, v kateri vsaj začasno pusti sledi. Prav iz individualne izkušnje, dotika, pristne pesniške poteze pa se rodi univerzalnost sveta in poezije. Kajti: »Razlika je komaj vidna, / je komaj slišna, / se čisto narahlo okuša / s konico konice jezika.« A razlika vendarle obstaja.
Gre za poglobljeno samoiskateljsko poezijo, ki nenehno prevprašuje pozicijo pesnika in status ustvarjalnega akta. Svojevrsten pesniški glas »prepleta intimizem z refleksijo in samoizpraševanje o lastnem smislu obstoja z razgrinjanjem skrivnostnih silnic življenja«, kot zgoščeno zapiše Cvetka Bevc v kratki spremni opombi k zbirki. Borut Gombač naj bi knjigo pisal in urejal dobro desetletje, kar je razvidno iz dodelane kompozicije – vsako pesem namreč uvaja kratka dvo- do petvrstičnica, ki deluje kot (pogosto riman) moto, in zadnji verz, včasih nekoliko preveč tehnicistično, naslavlja naslednjo pesem. Tudi ritmična struktura – menjavanje daljših, pripovednih verzov, odrezanih, hitrih staccatov in iskrivih sentenc – je premišljeno vkomponirana v celoto. S konico konice jezika je bržkone Gombačeva najbolj »hermetična« zbirka, ki bi ji mestoma lahko očitali zdrs v redundantnost prispodob in monotonost, če posamezne pesmi osamimo in jih interpretiramo primerjalno. Če zapomnljiva poezija sloni na posameznih verzih ali pesmih, zbirka S konico konice jezika v bralki pušča zabrisano sled celote.
