Chinatsu Nakajima, njeno ime pomeni tisoč poletij, je odraščala na japonskem podeželju. Ko je šla študirat ekonomijo v mesto Gunma, je tam trenirala tudi raftanje in postala državna prvakinja. Ko je dobila priložnost za študentsko izmenjavo, se je za Slovenijo odločila, ko je videla fotografije Soče in slišala, kako so v tem športu pri nas dobre ekipe.
Za eno leto se je preselila v Ljubljano, kjer je, čeprav je pred tem že veliko potovala po Evropi in Ameriki, najprej začutila veliko domotožje. Že drugi dan, se spominja leta 2000, jo je novo mesto pozdravilo s krajo kolesa. Prišla je oktobra, ko tudi niso najboljši pogoji za raftanje, poleg tega nikogar ni poznala. »Vsi so me hladno gledali. Ko sem šla po Miklošičevi, so me gledali, kot da sem padla z Marsa. V Ljubljani takrat ni bilo veliko azijskih turistov. Otroci na ulici so s prstom kazali name, češ, poglej jo, Kitajko,« pripoveduje Japonka, ki ima zelo rada Plečnikovo arhitekturo.
Služba, ki je ni bilo
V Ljubljani se je začela učiti slovenščino, za konec tedna pa se z avtobusom vozila v Kobarid na raftanje. Tako je minilo eno leto, v katerem so se spletla tudi prijateljstva. Na Japonsko se je vrnila za pol leta, da je končala diplomo iz ekonomije, in se nato preselila v Slovenijo v prepričanju, da jo tu čaka služba. »Ko zdaj pogledam nazaj, sem bila res naivna. V Ljubljani so mi obljubili službo, a ko sem se vrnila, je ni bilo več. Na Japonskem se držijo vsake besede, zato sem bila prepričana, da dogovor drži,« o kulturnih razlikah pripoveduje Chinatsu Nakajima. Prav to, da je treba dogovore v Sloveniji zapisati, pa je nekaj, na kar se še vedno ni povsem navadila, čeprav je v praksi to osvojila.
Kljub začetnim težavam se je Chinatsu Nakajima odločila, da v Sloveniji ostane, ker je tu našla več prostora za svojo individualnost, lahko se je odmaknila od močnega patriarhalnega okolja in družbenega nadzora na Japonskem. »Želela sem si svobode. Tu imaš čas zase, medtem ko v japonski družbi ne smeš izstopati. Slovenija je tudi varna in všeč mi je ne popolnoma komunističen in ne popolnoma kapitalističen način življenja, temveč nekaj vmes. Dobro je tudi, da imate javno šolstvo in zdravstvo.« V Sloveniji se je naučila postaviti se zase in vstopiti v konflikt. »Ne samo da se pasivno odzoveš in umakneš, če je kaj narobe, temveč da aktivno pristopiš k stvari,« pripoveduje. Prvo leto, se spominja razlik v komunikaciji, se ji je zdelo, kot da se »tu vsi na nekoga derejo«. Zanjo pa je bila tudi nova kultura kave, čemur se japonski turisti vsakič znova čudijo, ko obiščejo Ljubljano, in se sprašujejo, kako lahko ljudje tu cele dneve sedijo v lokalih in pijejo kavo.
Lahki in užitni spominki
Chinatsu Nakajima dela kot turistična vodička že 12 let, v zadnjih dveh letih pa se je lotila še novega projekta – izdelovanja lahkih in užitnih spominkov. Začelo se je, ko je bila zaradi potresa, tajfuna in poplav na Japonskem dva tedna brez dela: »Če se kaj zgodi, Japonci ne potujejo, saj denar raje donirajo žrtvam naravnih nesreč.« Zato je razmišljala o dodatni dejavnosti, in ko je v dubrovniškem supermarketu zagledala testenine v obliki nogometnega grba Hajduka, je dobila idejo: »Turisti so včasih kupovali materialne spominke, zdaj pa imajo radi začasne in užitne.« Ne pa da se na njih nabira prah in na koncu postanejo smeti.
Z možem, fotografom Iztokom Dimcem, sta se tako lotila raziskovanja, ki ju je pripeljalo do serije testenin za spomin. Pod znamko Studio Pasta jih zdaj strojno izdelujeta tri vrste – v obliki srčkov, ljubljanskih zmajčkov in človeške ribice. Za dizajnirane barvaste testenine sta razvila tudi svojo vegansko recepturo iz pšenice durum.
Poroke Japoncev na Bledu
Z možem pa prirejata tudi poroke Japoncev na Bledu. Chinatsu Nakajima poskrbi za organizacijo, Iztok Dimc za fotografije. Vedno več ljudi se na Japonskem želi poročiti na evropski način, v krščanskem obredu. »Tisti, ki nimajo denarja za potovanje v Evropo, to naredijo v 'poslovni cerkvi' z bazeni naokoli, ki je kot kulisa zgrajena prav v te namene. Za obred pa najamejo študenta, ki igra župnika,« o fenomenu zrežiranih evropskih porok pripoveduje sogovornica, ki se po 19 letih življenja v Sloveniji tu počuti veliko bolj doma kot na Japonskem.
