Deklica Lola, ki je živela na območju današnje Danske pred skoraj šestimi tisočletji, je imela modre oči, temne lase in temno polt. Njen zadnji obrok je vključeval lešnike in račje meso, ne pa tudi mleka, saj je imela laktozno intoleranco. Kako je možno, da vemo vse to? Lola je pred smrtjo žvečila brezov katran, smolo, ki je služila kot nekakšen antični žvečilni. Izkazalo se je, da je dekličin čigumi pravcata časovna kapsula. Natančna analiza čigumija je razkrila ves njen genom, pa tudi ustno mikrobioto. Kot navaja študija, danes objavljena v zborniku Nature Communications, se je prvič v zgodovini zgodilo, da je se je znanstvenikom uspelo prebiti do celotnega človeškega genoma, ne da bi za to potrebovali kosti ali druge posmrtne ostanke. Košček prežvečene bezgove smole seveda ne razkriva, kakšne so bile okoliščine Loline smrti.
Arheologi so čigumi našli na Lollandu, četrtem največjem danskem otoku. Z analizo čigumija so znanstveniki ugotovili, da ga je žvečila ženska, genetsko bolj sorodna ljudem, ki so se v notranjosti evropske celine ukvarjali z lovom, kot pa ljudem, ki so poseljevali Skandinavijo. Iz specifičnih genov so razbrali, kakšne barve so bili njeni lasje, koža in oči.
DNK pridobili brez posmrtnih ostankov
»Čudovito je, da smo popoln človeški genom pridobili iz česa drugega kot kosti,« je navdušen Hannes Schroeder, eden od avtorjev študije in profesor na Globe inštitutu v Kobenhavnu. »Še več, pridobili smo tudi DNK mikrobiote v Lolini ustni votlini,« nadaljuje in pojasnjuje, da so na ta način pridobili DNK bakterij, ki so naseljevale Lolino ustno votlino. Rastlinski in živalski DNK, ki so ga našli v čigumiju, dokazuje, da je Lola pred smrtjo jedla lešnike in račje meso. Izkazalo se je, da Lola ni prebavljala mleka, kar govori v prid teoriji, da imajo odrasli ljudje sposobnost prebavljanja mleka šele po neolitski revoluciji, ki označuje začetek poljedelstva, kar je ljudem omogočilo stalno naselitev.
Brezov katran, ki nastane pri kurjenju brezovega lubja, so ljudje v paleolitiku pred 760.000 leti sicer uporabljali kot lepilo. Znanstveniki si niso povsem enotni, kako se je sredstvo, ki so ga uporabljali za lepljenje pripomočkov in orodja, znašlo v ustih, a domnevajo, da se je katran hitro strjeval in so ga z žvečenjem ohranjali mehkega. Povsem možno je tudi, da so poznali zdravilne učinke žvečenja brezovega katrana – blažil bi naj zobobol in zmanjševal apetit. Izključeno ni niti, da so ga žvečili kar tako, podobno, kot moderni človek žveči čigumi.
Najdba kamenodobne žvečilke daje edinstven vpogled v življenje ljudi na območju, na katerem sicer niso našli nobenih človeških ostankov. Areheologi se nadejajo, da nab vodo podobne najdbe tudi v prihodnosti risale življenje, kakršno so pred tisočletji živeli ljudje, za katerimi ni ostalo nobenih drugih sledi.
