Miha Butara se je še posebno po upokojitvi v številnih izjavah v medijih poveličeval, kako je 28. junija 1991 rešil Ljubljano pred uničenjem, da je menda zavrnil ukaz Janše in Slaparja za napad TO na vojašnice JLA po Ljubljani in Vrhniki. Priče, takratni poveljniki enot TO, so ga že večkrat demantirale, pa še kar naprej javno vztrajno zavaja o takratnih dogodkih. Butara kot takratni poveljnik TO Ljubljane je ukaz Slaparja za napad posredoval poveljnikom enot, ki pa vsi po vrsti njegovega ukaza niso izvršili. Potem je Butara trdil, da jim ni on posredoval tega ukaza po radijski zvezi, ampak v njegovem imenu nekdo drug, čeprav je imel radijsko zvezo s temi enotami samo on. Poveljniku TO za Vrhniko Jožetu Molku je takrat celo grozil, kaj se mu bo zgodilo, če ne bo začel streljati in napadati vojašnice JLA na Vrhniki, kjer je bila oklepna brigada. Položaj na terenu so morali potem reševati poveljniki enot TO in rezervisti teritorialci sami in se tudi upreti nerazumnim ukazom, da ni bilo še več škode, mrtvih in še večjega ogrožanja Ljubljane ter vse države.
Butara tudi zavaja, ko trdi, kako je organiziral TO v Ljubljani, da so o JLA vse vedeli, nato pa je ob izhodu tankov ob 2.45 zjutraj z Vrhnike doma spal. Jaz sem bil takrat v službi na ministrstvu (Mors) v uniformi TO, oborožen, kot teritorialec. Zato tudi imam status veterana od 17. maja 1990 naprej. Nikdar nisem bil noben pripadnik kontraobveščevalnih služb JLA, niti OVS, kot trdi Butara, ampak sem v času 1991–1994 delal kot vodja analitike in obveščevalnega oddelka VI. uprave Morsa in sem takrat vedel za dogajanja ne samo v Ljubljani, ampak tudi po Sloveniji. Vem za takratna dejstva, tudi za to, kaj se je dogajalo z Butaro po izhodu tankov in kakšno zmedo je povzročal, zaradi česar je bil tudi takoj odstavljen.
Če kdo že desetletje zavaja javnost, je to Butara, ko trdi, kako je reševal Ljubljano, čeprav se kot teritorialec ni uprl razorožitvi, izhod tankov ga je ujel doma v pižami, nobenih priprav za vojaško obrambo ni realiziral, niti protitankovskih ovir ni bilo, enot ni imel na položajih, poveljniki pa so bili doma. Zato je bil tudi odstavljen, kar je precej nerodno za teritorialca, saj bi moral na svojem delovnem mestu kaj storiti (in bi tudi lahko kaj storil) za Ljubljano, ne pa je varnostno ogrožati s svojo nesposobnostjo.
Anton Peinkiher, Ljubljana
