Sem seveda na strani onih, ki trdijo, da je meja z razsodbo arbitraže na morju končno določena, enako na kopnem, četudi z odprtimi možnostmi manjših korekcij v dobro ob njej živečih ljudi, v dogovoru z nasprotno stranjo, zato tudi moje zgražanje nad sporočilom generalnega pravobranilca evropskega sodišča in sum, da ga je Zagreb za to ustrezno nagradil.
A z zanimanjem spremljam odzive naše, domače desne opozicije, ki ne skriva privoščljivosti vladi in zlasti zunanjemu ministru Cerarju, da se jim je zgodil Priit Pikamäe. »Kot da vlada tega ne bi vedela vnaprej,« je pripomnil prvak SDS in Mira Cerarja pozval, naj denar za stroške tožbe zoper Hrvaško na evropskem sodišču plača iz svojega žepa. Res je, da arbitražnemu reševanju spora Janša ni bil nikoli pretirano naklonjen, zato je tudi do neke mere razumljivo, da se s svojimi ljudmi – v mislih imam predvsem evroposlance Milana Zvera, Romano Tomc in še prej Patricijo Šulin – ni trudil, da bi organi Evropske unije, zlasti Junckerjeva komisija in tudi vrh Evropske ljudske stranke, pritisnili na hrvaško oblast, da bi vendarle sprejela sodbo arbitražnega tribunala in opravila svoj del naloge pri njeni implementaciji. Dosledni s tem so tudi sedanji odzivi. Toda da bi ob tem Janez Janša pojasnil, kako bi on zadevo rešil, razen pritrjevanja strankarskemu kolegu Plenkoviću, da samo z novimi bilateralnimi pogovori, ni kaj dosti slišati.
Pa ga ni treba spomniti, da smo to počeli 18 let, da je pri tem tudi sam neposredno sodeloval bodisi kot član ali pa predsednik vlade dobrih 7 let, da je bil pri tem poslu pod njegovo in drugimi vladami naš glavni akter vsaj 12 let njegov sedanji strankarski tovariš in najdaljši zunanji minister Dimitrij Rupel, ki zdaj nastopa v medijih, modruje in soli pamet sedanji oblasti, da ni strokovno in diplomatsko podkovana. In da razen domnevnega telefonskega dogovora s hrvaškim kolegom Sanaderjem o režiranju incidentov v Piranskem zalivu, ki je težil bolj k zaostrovanju razmer kot obratno, slovenska javnost od Janše ni nikoli izvedela ničesar otipljivega v smeri približevanja dogovoru o določitvi meje na morju ter ugotovitvi in označitvi one na kopnem. Kot da bi mu ohranjanje konfliktnega stanja pri tem vprašanju ustrezalo. Njemu in Plenkoviću.
Tudi ko je kazalo, da bo dogovor dosežen oziroma podpisan in ratificiran v parlamentih – govorim o sporazumu Drnovšek-Račan iz leta 2001 – je na odboru za zunanjo politiko državnega zbora prvak SDS ugovarjal, češ da je bila z njim Slovenija prikrajšana tako na kopnem kot na morju, a je vseeno odbor pooblastil predsednika vlade za podpis. Da se ta ni zgodil, je bila kriva – kot vemo – nasprotna stran, hrvaški sabor, ki premierju Račanu tega ni dovolil.
Sledila so nova leta in leta neplodnih pogajanj in napetih situacij, ne le v Piranskem zalivu, ter vztrajanje Rupla pri nespremenjenem pristopu, češ da ko bomo sprejeti v EU in Nato, bo Hrvaška popustila. Ravno nasprotno, hrvaški nacionalizem se je le krepil in z njim hrvaška samozavest, zato sem leta 2004 na OZP predlagal, da bi opustili pogajanja o meji oziroma jih preusmerili k iskanju tretjega, ki naj bi o tem odločil, k dogovoru o arbitraži. Pravcata herezija za Rupla, vlado in opozicijo, ki se je vendarle šest let kasneje, na »fantastičen dan«, tudi uresničila, mimogrede, z večinsko referendumsko podporo. Da se tudi ta dogovor ni izšel, kot je bilo želeti in pričakovati, je znova kriva hrvaška stran, pri nas pa vsi tisti, ki niso storili ničesar, čeprav bi lahko in so bili dolžni storiti – glavne sem prej naštel – da bi uspel in da bi to temno stran bilateralnih odnosov enkrat za vselej umaknili v predal zgodovine.
Aurelio Juri, nekdanji slovenski in evropski poslanec, Koper