Osamljenost je zelo velik problem

Na svoji poti

Kako so sovrstniki v najstniških letih dojemali Crnojevićevo dejavnost?

»Spomnim se obdobja, star sem bil 14 ali 15 let in sem postal bolj dejaven na področju prostovoljstva, ko so me sovrstniki zaradi tega kar malo zafrkavali. Sem pač nekoliko izstopal. Videl sem, da tega ne sprejemajo najbolje, ampak vedno sem šel po svoji poti. Vedno sem tudi delal z veseljem, nikoli mi ni bilo težko. To, da niso podpirali prostovoljskih dejavnosti, je bila pač njihova izbira,« pravi Crnojević, ki je nekaj let preživel tudi kot prostovoljec Unicefa, kot koordinator prostovoljcev in vodja mednarodnega poletnega tabora pa je sodeloval tudi z Društvom za otroke sveta.

»Leta 2014 smo organizirali prvi mednarodni poletni tabor v Gambiji, kjer sem mesec dni vodil 24 prostovoljcev,« pove o dvomesečnem projektu, ki se ga živo spominja še danes. Afriško celino je sicer obiskal že prej, bil je v Egiptu in Tuniziji. »Ampak to ni Afrika. Tisto črno Afriko vidiš v državah od Senegala navzdol. Gambija je zame življenjska izkušnja, ki me je zelo spremenila v smislu 'biti človek', 'biti hvaležen'. Ko vidiš tamkajšnje razmere, ko vidiš res revne ljudi, ki živijo v bedi in si med sabo pomagajo, se vprašaš: kaj pa pri nas, ko imamo – z izjemami – vsi vsega dovolj, pa zatajimo na polni črti?«

Ga je morda kdaj zamikalo, da bi prostovoljsko deloval na tujem, na najbolj ranljivih območjih po svetu? »Niti ne. Sem zelo navezan na Slovenjo, na prijatelje in družino. Mislim, da tega ne bi mogel, ker sem pač tak človek.«

Kot da državi ni mar

Se v naši družbi dovolj zavedamo pomena medgeneracijskega povezovanja? »Mislim, da se je to zavedanje začelo vračati. Imeli smo obdobje, ko je veljajo, da mladi in stari niso za skupaj, zdaj pa se mi zdi, da smo začeli razumeti, da je pomembno, da živimo in sobivamo skupaj. Da lahko družba obstane le na tak način. Zdi se mi, da tudi v šolah namenjajo temu večji poudarek, kar je prav.«

Minuli teden je mednarodni dan prostovoljstva z organizacijo 12. Slovenskega kongresa prostovoljstva zaznamovala tudi Slovenska filantropija. Kakšno je stanje na tem področju pri nas in kako (ne)odzivne ali (ne)dovzetne so za partnerstvo z organizacijami, ki delujejo na tem področju, lokalne skupnosti in država? »Zdi se mi, da je prostovoljstvo v Sloveniji na dobri poti. So pomanjkljivosti in še veliko je treba narediti,« odgovarja Crnojević. Ob tem omeni strategijo razvoja prostovoljstva, ki naslavlja predvsem nevladne organizacije, medtem ko vlogi javnih zavodov namenja zelo malo pozornosti. Dodaja, da si prizadevajo na strani države najti sogovornika za ureditev določenih točk, da pa država za to ne kaže veliko posluha in vse poteka počasi, prepočasi. Še najbolj poveden znak, ki kaže na odnos državnih ministrstev do prostovoljstva: čeprav so bili ob dnevu prostovoljstva na kongres povabljeni predstavniki vseh ministrstev, se ga je udeležila le predstavnica ministrstva za javno upravo.

Ni dovolj le želja pomagati drugim

V ljubljanskem zavodu program organiziranega prostovoljstva poteka od leta 2014. »Zelo malo ljudi odide, imamo dobro organiziran program in se veliko ukvarjamo s prostovoljci. Teh je trenutno 70,« pravi Crnojević. Med njimi prevladujejo starejši upokojenci in brezposelni, stari med 50 in 55 leti. Manj je mlajših do 30. leta, med njimi je precej tudi študentov in študentk, ki prihajajo iz ustanov, v katerih morajo v okviru šolskega programa opraviti določene ure prostovoljnega dela ali prakse.

Ko se posameznik javi za prostovoljca, skuša Crnojević najprej skupaj z njim raziskati motive, ki so ga pripeljali do te odločitve. Razlogov za prostovoljstvo je veliko in so zelo raznoliki. »Kolikor je prostovoljcev, toliko je tudi razlogov, zakaj je nekdo prostovoljec,« strne Crnojević. Pri nekaterih so to izkušnje iz domačega okolja (med njimi so tudi takšni, ki imajo slabo vest, ker niso poskrbeli za svoje starše in čutijo potrebo, da bi to nadomestili drugje), drugi uživajo, če prosti čas namenijo drugim, tretji po tej poti pridobijo družbo in spoznajo ljudi…

Pomembna je ustrezna priprava

Prostovoljce, ki delujejo pod okriljem zavoda, po uvodnem intervjuju čaka usposabljanje. »Spoznajo pasti prostovoljskega dela, konkretne primere, kaj se jim lahko zgodi na terenu, kako se odzvati v določenih (morda neprijetnih) situacijah. Pogovorimo se tudi o njihovih morebitnih strahovih in spoznajo našo organizacijo. To je ključno, da vedo, kam so sploh prišli.«

Čeprav se zdi enostavno, pa tudi za družabništvo ljudem ni dovolj le želja prostovoljca. Crnojević vsem, ki bi kot prostovoljci radi pomagali soljudem, svetuje, naj se priključijo organizaciji, kjer jih pripravijo na morebitne zaplete, s katerimi se lahko soočijo na terenu, ob tem pa imajo tudi v primeru kakršnih koli težav zaslombo v organizaciji.

»Teren je lahko zelo prijetna, lahko pa tudi zelo slaba izkušnja, zato je koristno, da se prostovoljci vključijo v organizirano obliko prostovoljstva, kjer za prostovoljcem stoji organizacija. Ne nazadnje se na terenu dogajajo tudi različne zlorabe: lahko se prostovoljci srečajo z nasiljem v družini, dogajajo se lahko tudi kraje, v zadnjem letu, ko ne moremo zagotoviti oskrbe vsem ljudem, se pojavljajo ljudje, ki delajo na črno in se ljudem po domovih predstavljajo, da so so prišli iz našega zavoda…« na manj prijetne plati dela prostovoljcev opozori sogovornik.

Sploh je veliko dela na črno: običajno mlajši upokojenci po oglasih ponujajo pomoč na domu. Velikokrat se nato izkaže, da v zameno želijo denar za gorivo in podobno. »Ljudje si različno razlagajo, kaj je prostovoljno delo. Tudi mi smo že imeli težave s kakšnimi uporabniki, ki so na vsak način hoteli obdarovati prostovoljce – ne govorim o čokoladi, ampak o denarju, vrednih predmetih, kot so slike. Prostovoljci denarja ne smejo vzeti v nobenem primeru in niti v simboličnem znesku,« pravi Crnojević in opozarja na danes zelo razširjen problem ljudi z demenco, kjer je situacija še težje obvladljiva. »Pri nas je takšna vsaj tretjina uporabnikov.«

Večje stiske v decembru

Zdaj, v prazničnem času, so občutki izločenosti in osamljenosti med ljudmi še posebno poudarjeni. Crnojević pravi, da je osamljenost »na splošno zelo velik problem – pa naj bo to januarja, marca, aprila ali decembra. Resda je december mesec, ko je ta stiska še toliko večja, saj so nekateri ljudje v krogu družine, drugi pa nimajo več nikogar.« Ali morda v njihovi bližini celo živi hči, sin z družino, ki pa si za ostarelega starša ne vzame časa. »To so stvari, ki te zlomijo,« ob tovrstnih izkušnjah, ki mu jih zaupajo starejši, priznava Crnojević. Dodaja, da prostovoljci decembra naredijo kakšen obisk več pri uporabnikih in včasih na obisk pripeljejo tudi svoje otroke, kar pa poteka le v dogovoru z zavodom in v omejenem obsegu.

»V decembru imamo kar nekaj aktivnosti, ki so namenjene osamljenim. Že peto leto sodelujemo s srednjo frizersko šolo v Ljubljani. Dijaki pripravijo krajši kulturni program, sledi pogostitev, nato pa dijaki v frizerskem salonu uporabnikom naredijo nove pričeske. S takšnimi dogodki jim skušamo popestriti te praznične dni,« eno od simpatičnih dejavnosti, ki združuje tako prostovoljstvo kot tudi medgeneracijsko povezovanje, opiše Crnojević.

»S prostovoljstvom bogatimo ne le sebe, ampak tudi druge. Dobro je, da družbi nekaj vrnemo. Ker tisto, kar daš, tudi dobiš,« še doda.