V dveh tednih madridske podnebne konference so bile najbolj obiskane manifestacije, kjer ni bilo politikov in diplomatov iz 196 držav. Pol ure je bilo treba čakati v vrsti, da si lahko videl mlado okoljsko aktivistko Greto Thunberg, še enkrat toliko pa, da si slišal, kaj ima o ameriški ekološki (ne)usmeritvi in »groznem« Donaldu Trumpu povedati Harrison Ford.
Navedeno ne dokazuje jalovosti zdaj že petindvajsetega letnega srečanja na temo podnebnih sprememb, ki obetajo v kratkem postati uničujoče, priča pa o splošnem zaupanju znanstvenim opozorilom in vse bolj razširjenem prepričanju, da se bodo rešitve prej sprožile prek civilne družbe kot politike, podvržene raznim, tokrat energetskim in industrijskim lobijem. Okoljski aktivisti so zato v nedeljo upravičeno ugotavljali, da sklepni dokument ne prinaša nobenih konkretnih zavez za zmanjšanje segrevanja ozračja in zdaj že kronični problem prelaga na jutri oziroma najmanj do naslednje letne konference v Glasgowu, pod taktirko na novo utrjenega britanskega premierja Borisa Johnsona in njegovega čezatlantskega podpornika Trumpa, ki bo verjetno še naprej mešal štrene z zanikanjem znanstvenih dognanj o podnebnih spremembah in nasprotovanjem pariškemu sporazumu, od katerega naj bi ZDA dokončno odstopile novembra prihodnje leto.
Predstavniki 196 držav, med katerimi jih pariškega sporazuma ni ratificiralo deset, so v Madridu tako sprejeli le okvirni dogovor, s katerim so države pozvali k sprejetju ambicioznejših ciljev za omejitev izpustov toplogrednih plinov in k pomoči revnim državam, ki že občutijo podnebne spremembe, odločanje o knjigi pravil za izvajanje pariškega sporazuma, kar je bil glavni cilj letošnje konference, pa so prestavili na leto 2020.
Glavni kamen spotike je bil, kako konkretno se bodo podpisnice sporazuma izpred štirih let postavile po robu podnebnim spremembam v naslednjem desetletju in uresničile cilje glede zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov, s čimer naj bi dvig povprečne globalne temperature zadržali pod dvema stopinjama Celzija v primerjavi s predindustrijsko dobo, z željo, da se dvig temperatur ustavi že pri poldrugi stopinji.
Majhne otoške države, ki jih že ogroža dvigovanje gladine morja, manj razvite države in tudi EU so si prizadevale, da bi se podpisnice zavezale k večjemu zmanjšanju emisij, a so na drugi strani velike onesnaževalke, kot so Kitajska, ZDA, Avstralija, Savdska Arabija in Indija, poudarjale, da ne vidijo potrebe po spreminjanju načrtov zmanjšanja emisij do leta 2030. Pri tem pa trčile v nepremostljive razlike glede pravil mednarodnega trgovanja s pravicami do emisij oziroma »svetovnega trga ogljika« ter finančne pomoči revnim državam za blaženje posledic podnebnih sprememb. Generalni sekretar ZN Antonio Guterres je zato resignirano ugotovil, da je »mednarodna skupnost zamudila pomembno priložnost, da bi pokazala večje ambicije pri blaženju posledic ter financiranju ukrepov za reševanje podnebne krize«, slovenski okoljski minister Simon Zajc pa je nesoglasje pri izvajanju pariškega sporazuma pospremil z ugotovitvijo, da »imajo največji onesnaževalci moralno dolžnost, da začnejo opozorila znanstvenikov jemati resno in temu primerno ukrepati«.
