Danny Aiello je eden tistih igralcev, za katere v pogovoru radi rečemo, da so bili spregledani. Da smo jih gledali, a nanje pozabili. Obraz smo si zapomnili, ime pa je rado ušlo iz spomina. Pa čeprav je v najboljših letih igral v nekaterih največjih hollywoodskih produkcijah. Roko na srce, ameriški igralec italijanskih korenin, rojen leta 1933 na Manhattnu, ni nikoli dobival največjih vlog, blestel pa je v stranskih. In v stranskih vlogah je blestel ob največjih imenih. Od samega začetka. Če smo zares natančni, je treba reči od poznega začetka.
Takrat, ko tisti, ki jim ne uspe, običajno dokončno obupajo. V prvi vlogi smo ga videli, ko je že zdavnaj presegel Kristusova leta. Štel jih je že 40, ko se je v začetku sedemdesetih let na sceno prebil z dramo o bejzbolu Bang the Drum Slowly (1973). Zaigral je ob zvezdniku Robertu De Niru, na račun katerega se je rad pošalil, kako ga je moral učiti vreči žogo. »Njegove bejzbolske veščine niso zmogle slediti igralskim,« je z nasmehom na obrazu ob priložnosti rad razlagal novinarjem. Aiello je bil na drugi strani človek mnogih talentov, otrok delavske družine, peti od šestih. Neizobražen, a iznajdljiv. Srčen človek s smislom za humor. Filmski naturščik, ki ga je vse, kar je potreboval, naučilo življenje.
Pri sedmih letih se je z družino preselil v južni Bronx. Očeta ni poznal, ker »jo je ucvrl, preden se je rodil«, dve leti pozneje pa je že delal na glavni newyorški železniški postaji, kjer je potnikom loščil čevlje. Kot je povedal sam, »kot bi igral jazz«. Da ima v sebi glasbo je očitno čutil že takrat, poleg igralske kariere je namreč ubral tudi glasbeno. Desetletja pozneje je izdal več studijskih albumov, med njimi I Just Wanted to Hear The Words (2004) in Live from Atlantic City (2008). Mnogo pred tem, pri šestnajstih, pa je lagal o letih in odšel v vojsko. V korejski vojni ni nosil puške, pač pa je vihtel bejzbolski kij, saj je to počel tako dobro, da je lahko vsa tri leta, ko je s svojimi igrami zabaval druge vojake, odslužil kar z njim. Po vrnitvi v domovino je spoznal ženo Sandy Cohen, s katero je bil poročen od leta 1955 pa vse do smrti.
Takrat se je preživljal še kot prevarant, ki je spretno obiral ljudi v biljardnicah, a ker mu je žena kmalu zatem povila tri sinove in hčer, je začel namesto krogel v luknje za denar v žepu pospravljati prtljago v avtobuse podjetja Greyhound Lines. Tam je delal več kot deset let, nazadnje pa so ga odpustili, ker je kot sindikalist organiziral nezakonito stavko. Vmes se je preživljal celo kot lopov, ki razbija sefe, talent za nastopanje pa je odkril v newyorškem klubu smeha in improvizacije, kjer je delal kot varnostnik. In po vlogi z De Nirom je sledil tisti famozni nastop v drugem delu kultnega Botra (1974). Manjša vloga gangsterja Tonyja Rosata ne bi bila nič posebnega, če ne bi bilo tistega znamenitega citata, ko Aiello, preden začne dušiti zločinskega tekmeca svojih nadrejenih, hladnokrvno naznani: »Michael Corleone vas pozdravlja!«
Sledila je serija stranskih vlog v filmih Krinka (1976), Fingers (1978), Defiance (1980), Hide in Plain Sight (1980) in recimo v kriminalni drami Obsedeno stanje v Bronxu (1981), v kateri je prepričal kot rasistični newyorški policist. Istega leta je zaigral še v gledališki igri Woodyja Allena The Floating Light Bulb in za povrh prejel emmyja za vlogo v seriji televizijske mreže ABC Afterschool Special (epizoda A Family of Strangers). Njegova kariera se je razcvetela, kot igralec je dobival zahtevnejše vloge, videli smo ga v uspešnicah Bilo je nekoč v Ameriki (1984), Škrlatni roži Kaira (1985) in leta 1987 v Man on Fire in Dnevi radia. Dodatno popularnost mu je prinesla vloga Madonninega očeta v glasbenem videu Papa Don't Preach. Pika na i je bila zagotovo nominacija za oskarja za stransko vlogo picopeka Sala v mojstrovini o rasnih razmerjih v ZDA V vročici noči (1989).
Če smo torej tu in tam kot gledalci še lahko pozabili njegovo ime, nanj nikdar niso pozabili stanovski kolegi. Igralci in veliki režiserji njegovega časa. James Caan, Sergio Leone, Woody Allen, Francis Ford Coppola, Spike Lee, tudi Luc Besson in Robert Altman. Vsi so sodelovali z njim, samo Martin Scorsese ne. »Sem edini Američan italijanskih korenin v vsej državi, ki ni igral v filmu Martina Scorseseja. Mogoče misli, da sem slab igralec, ampak videl sem igralce v njegovih filmih in nekateri so res zanič. Ne mislite, da mu to zamerim. Ampak mu,« je v svojem slogu dejal preminuli igralec, ki se ga soigralci na družbenih omrežjih spominjajo predvsem po njegovi zabavni in ljubeči plati. Sebe, zanimivo, menda nikoli ni dobro spoznal, je pa zato nekoč o tem dejal: »Takrat ko sem v liku, takrat natanko vem , kdo sem, kaj bom rekel in od kod prihajam. In življenje je na takšen način precej enostavnejše.« V filmih je igral do zadnjih dni.
