Sladkoben vonj po piškotih je znanilec božično-novoletnega časa. V domači slaščičarni Cukrarna na Resljevi cesti se prodaja piškotov poveča novembra in traja vse do sredine januarja naslednje leto. V pritličju opečnatih blokov med tednom peče in prodaja piškote slaščičarka Lina Butenko Černe. Piškoti, polnjeni z dateljni in figami, ki so posebej pokuhani v pomarančnem soku z rumom in mandljevimi lističi, so najbolj »eksotični« v njeni ponudbi. V svoji kuhinji je preizkušala tudi recepte za slane in aromatične piškote. Slednji so prav posebna kombinacija začimb in oreškov, vsebujejo lešnike, mandlje, ingver, cimet, klinčke, celo poper in so brez moke in mleka. Gospa Lina redno potuje po svetu in išče nove recepte. Ugotovila je, da smo Slovenci precej zahtevni sladokusci: »Navajeni smo na zelo veliko različnih okusov. Italijani so čisto zadovoljni s svojimi amaretti – to so zelo rahli piškoti iz mandljev, imajo še tri druge vrste in to jim zadošča.« V primerjavi z nekoč obstaja danes ogromno različnih vrst piškotov, pa vendar je v decembrskem času največ povpraševanja prav po »klasičnih« piškotih. V Cukrarni oblikujejo paketke po dvesto gramov z osmimi različnimi vrstami piškotov: orehovimi rogljički, linškimi očmi, piškoti, oblitimi s čokolado, brizganimi piškoti, ingverjevimi piškoti. »Otroci imajo najraje brizgane piškote, ker so navajeni na preproste okuse. Ti piškoti vsebujejo le osnovne sestavine: maslo, moko, sladkor in jajca. Odrasli posegajo po piškotih s kompleksnejšimi okusi, zelo dobro so sprejeli aromatične piškote,« pove slaščičarka.
Praznični piškoti so cimetovi in medenjaki
Pod obokanimi stebri na pokriti tržnici v centru mesta je Piškotnica. Tam prodajajo svoje dobrote le ob sobotah, saj v začetku tedna tja prihaja zelo malo ljudi. Ob posebnih dogodkih, kot so decembrski prazniki, bo Piškotnica odprta več časa. Na pultu se na pladnjih bohotijo piškoti Patricije Masten. Gospa ob redni pravniški službi vsak teden speče deset kilogramov piškotov, v decembru peče kar trikrat na teden, z okraševanjem piškotov in pakiranjem pa je delo vsak dan. V tem času ji na pomoč priskočijo starši: »Mama ima odlične ročne spretnosti, oblikuje lahko kar tristo identičnih kroglic. Oče pripomore tako, da pred peko sestavine stehta ali dostavi kakšno surovino.« Gospa Patricija peče piškote po istih recepturah že deset let. So plod preizkušanj že njene babice, mame, po njih peče vse ožje sorodstvo. Izjemno pester nabor piškotov bo ljubiteljska slaščičarka v decembru še dodatno obogatila. Ob janeževe piškote, mandljeve z javorjevim sirupom, makove z marmelado, lešnikove hlebčke bo postavila še praznične: piškote s cimetom in medenjake. Meni, da »za dober piškot potrebuješ čas in kakovostne sestavine. Na trgu je ogromno nadomestkov surovin. Deset kilogramov orehovega polnila stane deset evrov. Za ta denar se da kupiti le en kilogram pravih orehov. Postali so tako prepričljivi, da razlike sploh ne okušamo več.« Cena enega kilograma njihovih piškotov je devetintrideset evrov, ne glede na vrsto.
Vse generacije kupujejo piškote
V svoji kuhinji je dodatno pomoč v decembru potreboval tudi slaščičar Tomaž Rožman, zaposlil je še eno slaščičarko. Vsako jutro mu pomaga peči piškote. Pečeta jih pet ur, a jima ne uspe narediti zaloge niti za naslednji dan. Še skoraj tople jih pakirata v škatle in jih dajeta v prodajo še isti dan. V Sladki dar na tržnici Koseze pridejo zjutraj, preden se začne pouk, po sladek priboljšek otroci, v dopoldanskih urah starejši, popoldne po službi še srednja generacija. Na teden prodajo več kot osemdeset kilogramov piškotov. Vsi so izdelani ročno in po starih recepturah. »Ljudje ne iščejo nekih novih okusov piškotov, ampak so jim večinoma, še zlasti starejšim, všeč piškoti, katerih recepture se niso spremenile, odkar sem pred šestindvajsetimi leti začel delati,« pove slaščičar male prodajalne, kjer je prav vsak kotiček založen s škatlami ajdovih, čajnih, veganskih piškotov, breskvic, školjkic in krhkih flancatov.
