Večina nas gotovo razume žrtve, ki jih zalezujejo in z njimi sočustvujemo. Predstavljamo si vse tegobe takega življenja. Še partnerski odnosi so lahko na preizkušnji. Nekateri so lahko prepričani, upam, da je teh malo, da gre le za pikantne zgodbe, nad katerimi se celo naslajajo. Koliko nas pa lahko sočustvuje z zalezovalko? Koliko se nas je seznanilo, da ne gre za pokvarjeno domišljijo ali za »psihopatko« v slabšalnem pomenu? Koliko nas razume, da je tudi zalezovalka (zalezovalec) samo žrtev? Žrtev svoje duševne bolezni, blodnjavih motenj. (Da ne bo pomote, vsi zalezovalci nimajo blodnjavih motenj, diagnosticirati jih mora psihiater.)
Verjetno se še marsikdo spominja domnevne »ljubezenske« zgodbe med murskosoboškim župnikom in starejšo poročeno žensko. Letos poleti so o njej poročali skoraj vsi slovenski mediji, še najbolj tisti rumeno obarvani in komercialne televizije. Da bi utišal neresnične govorice, je župnik javno spregovoril o svoji zalezovalki in zatrdil, da so vse »njene izjave laži, plod pokvarjene in bolne domišljije«. (Iz župnije se je menda za nekaj časa umaknil.) Njegova zalezovalka je nasprotno od njega zagotavljala, da je vse, kar je trdila, resnično, in za dokaz kazala »njegova« številna ljubezenska pisma. Nekateri mediji so celo pisarili o njuni romanci, pustili domišljiji prosto pot, kar se je dobro videlo po spremljajočih komentarjih. Bralce so celo spodbujali, naj »grafološko« pregledajo pisavo pisem, ki so jih objavili, in sami ocenijo, kdo govori resnico.
Stroka, ki ji pripadam, govori o erotomanskih (erotičnih) blodnjah, ki jih najdemo predvsem pri ženskah. To so prepričanja, da je v bolnico (zalezovalko), zaljubljena pomembna oseba v njenem okolju. Čustva te osebe si seveda blodno razlaga. Moškega, s katerim naj bi ju po njenem prepričanju vezala zaljubljenost, lahko začne do onemoglosti zalezovati in lahko postane do njega iz maščevalnosti celo agresivna. Taka bolnica (ali bolnik) ni sposobna samokritičnosti, blodne ideje predstavljajo zanjo resničnost. Meni, da je zdrava, da ne potrebuje pomoči, zato je za zdravljenje potrebno veliko »napora«.
Zakaj pišem? Želim si, da bi mediji pristopili profesionalno do takih problemov. Želim si, da ne bi iskali senzacij v osebnih travmah in boleznih ter poskušali na njihov račun večati prodaje in gledanosti. (Tega nočem pripisati vsem našim medijem.) Menim, da je prav, da nas novinarji opozarjate na to problematiko ter pomagate graditi primeren odnos do vseh, ki so v njej udeleženi. Predlagam, da spregovorite in pišete o težavah, s katerimi se ob tem srečujejo in o vseh oblikah pomoči, ki so ali pa še niso na razpolago. Prepričana sem, da lahko med pravniki, psihiatri in še kom gotovo najdete svoje sogovornike.
Polona Jamnik, Bled
