S to težavo sem se dvakrat osebno oglasil pri predstavniku RKC v naši občini (decembra 2015 in 2016), enkrat sem mu še pisal (decembra 2017) in pisal še na ljubljansko nadškofijo (decembra 2018). Pri osebnem obisku sem dobil samo dva »nasveta«, in sicer, naj si kupim čepke za ušesa in slušalke. Oba nasveta sem razumel kot posmeh. Naivno sem pričakoval, da bo moj argument dovolj močan, na koncu pa je obveljal argument moči uslužbenca RKC. Na nobeno od pisem, ki sem ju poslal, do danes nisem dobil odgovora.
Res mi ni jasen namen nočnega zvonjenja, razen kazanja pomembnosti. Zavedam se, da nočni ropot zvonov po naši zakonodaji ni opredeljen kot ropot (?). Cerkvena diplomacija je dosegla, da je očiten ropot izvzet iz zakonodaje. Kar enim ni dovoljeno, drugim je. Institucijo, ki je je na vsakem koraku eno samo poštenje, sprašujem: ali je to pošteno?
Pretiran hrup vsekakor je onesnaževanje okolice. Slovenija je na tem področju storila že veliko: fekalije so v kanalizaciji, smeti so na deponijah, narejen je bil red v zvezi s kajenjem. Delno so ostale težave s pasjimi iztrebki in seveda cerkveno nočno zvonjenje.
Kje je tukaj naša pravica do nočnega miru? Ali pa je beseda mir samo marketinška poteza? Mimogrede: v Vatikanu je pred nekaj leti zapihal drug veter, očitno pa v Sloveniji še ne. In ne, dragi bralci, to ni napad na RKC oziroma »Vatikan inc.«, temveč obramba pred njimi. Kajti za naš mir gre, gospodje.
Sandi Novinec, Strahinj
