Portugalski pisatelj José Saramago, ki je leta 1998 prejel Nobelovo nagrado za književnost, se v zgodovino književnosti ni vpisal le z edinstvenim slogom, kjer neskončne povedi zaobjemajo hkrati preteklost, sedanjost in prihodnost, temveč tudi zaradi nepopustljive kritike oblasti in Cerkve, podane skozi prepoznavno avtorsko ironijo.
Identitetno razklani Jezus
V izjemnem romanu Evangelij po Jezusu Kristusu je denimo Jezusa predstavil kot negotovega, dvomečega posameznika, ki v ničemer, niti v svojem še kako človeškem spočetju in telesni ljubezni do Magdalene, ne izstopa iz množice. Je identitetno razklan, takšen pa je tudi dvolični bog, ki svojega sina žrtvuje kolesju usode zaradi pohlepa in neprikritih ekspanzionističnih teženj, in to po logiki, da cilji opravičujejo sredstva. Roman je izzval srdite odzive portugalske Cerkve in bil leto po izidu umaknjen s seznama predlogov za evropsko literarno nagrado, zaradi česar se je Saramago protestno odselil v Španijo, se ustalil na Kanarskih otokih in tam leta 2010 tudi umrl.
Nad slepoto z Esejem o slepoti
Saramago se je kritikom Evangelija po Jezusu Kristusu na neki način maščeval s svojo največjo uspešnico Esejem o slepoti (1995), ki je bila posebej izpostavljena tudi v utemeljitvi komisije za Nobelovo nagrado. Slepota, ki se kot kužna bolezen širi po svetu romana, prerašča v simbol postopne degradacije etike, identitet, družbenih odnosov in sistema, tem, ki jih je Saramago tako ali drugače nagovarjal skozi večino svojih del, svojevrsten vrhunec pa so doživele v avtorjevem zadnjem delu Kajn (2009). Z njim je nadaljeval kritiko krščanske doktrine, jo še zaostril z likom Kajna, modernega subjekta, ki se sprehaja skozi svetopisemske zgodbe, jih motri s kartezijanskim nezaupanjem in briše razliko med dobrim in zlom.
Spoznati svoje odhajanje
Leto smrti Ricarda Reisa, ki smo ga v prevodu dobili zdaj, pa sodi med avtorjeva zgodnejša dela. Izšel je leta 1984, v obdobju Zapisa o samostanu (1982), s katerim je prvič zaslovel, in Kamenega splava (1986).
Pisatelj je na vprašanje, zakaj je želel pisati o Ricardu Reisu, ki je eden izmed heteronimov, pod katerimi je svoja dela objavljal portugalski pisatelj Fernando Pessoa (1888–1935), odgovoril: »Šlo je za obračun.«
Saramaga so navduševali Reisov slog, stroga disciplina in predanost klasičnim oblikam, po drugi strani pa se mu je zdel pesnikov vzvišeni, odmaknjeni odnos do sveta in družbe, zajet v maksimo »moder je, kdor se zadovolji z opazovanjem sveta«, zoprno nečloveški.
Roman se začne z vrnitvijo Ricarda Reisa iz Brazilije na Portugalsko, ki jo je zapustil leta 1919, »ker je bil monarhist« (kot piše Pessoa). Saramago ga z igrivo ironijo pahne v čas družbenega brbotanja, na prelom let 1935/36, v obdobje Salazarjeve diktature, vzpona nacizma, fašizma in Francovega režima. Reisov samooklicani položaj opazovalca in slavitelja nedostopnih muz je zamajan tudi v čustvenem smislu, v vse bolj karikirani razpetosti med telesno in idealno ljubeznijo.
Konflikt se ne vzpostavlja le med Pessoo in Reisom ali med resničnostjo in fikcijo, temveč tudi med liki, ki se podvajajo in privzemajo prepoznavne literarne funkcije. Vzporedno s tem poteka postopen, a vztrajen Reisov družbeni padec, ki je režimu enako sumljiv kot uporniki, povezan tudi z vse večjo oprijemljivostjo novic in zunanjega sveta. Te kulminirajo v prepletu podob fašistične invazije v Adis Abebo in igralcev šaha iz Reiseve pesnitve.
Tembolj se veča razlika med idealom in dejanskostjo, bolj se Reis zaveda svoje okolice, manj je on sam in bolj izginja. Pri tem ga na vsakem koraku spremljajo lastni ali Pessoovi citati, pa tudi aluzije na druge portugalske in svetovne klasike, na primer Borgesa. Vse pa se dogaja pod budnim očesom ekspresivnega lizbonskega kipa Adamastorja, mitološkega simbola nevarnosti morja, še enega lika, ki si ga je izmislil pesnik, Luís de Camões, začinjeno z ironičnim, prepoznavno saramagovskim pripovedovalčevim glasom. Reis, fiktivni odraz resnične Osebe (Pessoa pomeni »oseba«), se skozi Lizbono sprehaja kot skozi besedilo, dokler ga slednje ne požre.
Saramago v romanu Leto smrti Ricarda Reisa vprašanje človekove/avtorjeve večplastnosti in zapletenega odnosa med različnimi ravnmi fikcije po eni strani tesno povezuje z zgodovinskim časom in osebnimi prepričanji, po drugi pa umetnost z angažmajem. V njem je dokazal, da prefinjena družbena kritika ne izključuje izjemne interpretativne globine.
