Njen telefon v teh dneh zvoni kot iz uma, ona pa »kolobari« od ene dobrodelne akcije k drugi, koordinira, pakira, raznaša, odgovarja na elektronska pisma in poznonočne klice, žonglira s časom, ki teče brez predaha, vmes pa mimogrede navrže, kako lepo je včasih sočloveku pridržati vrata v trgovini ali starejši sosedi odkidati sneg pred vhodnimi vrati. Poleg društvenih obveznosti hodi še v službo v mariborsko bolnišnico: je specialistka nevrologije na Nevrokirurškem oddelku UKC Maribor, dolga leta pa je vodila tudi ambulanto za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja.
»Želimo, da se pri dobrodelnih akcijah stvari zbirajo ciljno, dostojanstveno in dostojno, kar včasih zahteva precej več energije kot denarne nabirke. Preden začnemo s kakšno akcijo, jo tedne, včasih mesece načrtujemo in koordiniramo s sodelavci, partnerskimi organizacijami in skupinami, ki jim je naša pomoč namenjena. Želimo, da so akcije premišljene, ne pa narejene na horuk za nekaj klikov in kakšen všeček. Treba je vedeti, kaj kdo potrebuje in slediti potrebam, jih osmisliti in spraviti do ljudi. Marsikdo ima doma stvari, ki jih ne uporablja več, že njegov sosed pa bi jih nemara nujno potreboval za preživetje,« pojasnjuje Ninna Kozorog.
Sprožiti premislek, vzbuditi ukrep
Ninna Kozorog je bila že v svojih srednješolskih letih prepričana, da je dolžnost tistih, ki imajo v življenju (skoraj) vse, da dajejo del sebe drugim. Hitro je začela sodelovati z Društvom prijateljev mladine Slovenije in društvom Sonček, bila je vodilna animatorka Term Olimia, kjer je vodila aerobiko, tečaje samoobrambe ter skrbela za smeh in dobro počutje gostov. To je bil čas, ko se ji je porodila ideja za njeno prvo mini humanitarno akcijo: spodbudila je zbiranje denarja za nakup tople posteljice v Splošni bolnišnici Celje. »To je res že dolgo nazaj. Kmalu pa se nisem več našla v kopici društev, saj je bila moja filozofija preveč radikalna,« se spominja danes.
Tako se je nekega jesenskega popoldneva 2010 rodila ideja o Društvu Humanitarček. Ob kavi, po še eni slabi izkušnji s 'pravno osebo', ki je v imenu dobrodelnosti skrbela le za blaginjo svojih članov. »Bilo je zelo spontano,« se spominja Ninna Kozorog, »brez velikega pompa. Zdelo se je, da je edini pravi odgovor na skorumpiranost modernega sveta, ki ne premore več niti toliko dostojanstva, da bi znala dobroto obdržati – dobro.«
In še v isti sapi doda: »Verjamemo, da za resnično dobrodelnost ni dovolj, da v navalu slabe vesti daruješ pet evrov in imaš potem eno leto mir. Ne. V ljudeh želimo sprožiti premislek, jih spodbuditi, da se ozrejo okoli sebe in sami opazijo tiste, ki potrebujejo pomoč, da postanejo dovzetni za ranjene, zapuščene ali izgubljene, pa naj bodo to osebe, živali ali preprosto zlomljena vrata, ki potrebujejo popravilo. Dobrodelnost se skriva v vsakodnevni pripravljenosti na ukrepanje in nasmeh: v malih dejanjih malih ljudi za velike premike.«
Sedem let Božička za brezdomce
Društvo Humanitarček je ugnezdeno na Štajerskem, a s svojimi odmevnimi akcijami danes dosega vso Slovenijo. Prvim majhnim pobudam iz sklopa Naključna prijaznost ali 30 dni za 30 srčnih dejanj so se kmalu pridružili obširni, dolgoletni projekti, ki so s svojo komunikativnostjo in premišljenostjo našli pot do mnogih posameznikov in organizacij v državi. Tako recimo projekt Vida – slovenski starostnik, lačen starostnik, s katerim so v društvu uspeli opozoriti na grozljive stiske premnogih ostarelih ljudi v Sloveniji, še posebej tistih na obrobju, po odročnih vaseh ali skritih stanovanjih velikih mest. Marsikdo je ob prebiranju zgodb, ki so jih objavili na svojih družabnih omrežjih, prek njih pa tudi v mnogih večjih slovenskih medijih, prvič pomislil, da nemara tista tiha ženica, soseda iz tretjega nadstropja, ki le redko pokuka iz stanovanja, nima za kruh, nima za zdravila.
Osnovna motivacija društva zveni zelo preprosto: »Vsak človek, ki mu pomagamo, je eden manj v ogromni množici tistih, ki še potrebujejo pomoč.« Da bi bilo njihovo delo kar se da učinkovito, so na svoji spletni strani vzpostavili edinstveno humanitarno platformo z imenom Dobrodelko, kjer so na enem mestu zbrane akutne potrebe iz vse Slovenije. Dovolj je en klik in odpre se seznam dobrodelnih nalog. Vsak si lahko izbere svojo in pomaga. Društvo Humanitarček poskrbi, da je opisana naloga na portalu točno takšna, kot so jo zaznali na terenu, in da bo pomoč prišla v točno pravi obliki, na točno pravi naslov.
Ta hip so na portalu tudi pisma Božičku. »Dragi Božiček. Najprej te lepo pozdravim, želim čim bolj uspešno leto, ki prihaja. Pred kratkim sem še bil brezdomec. Uredil sem si stanovanje, a še vedno rad prihajam na obisk v zavetišče na delavnice. Privoščim nove sani, da boš uspešno razdelil darila, in seveda snega. Zelo bi potreboval trenerko in tenis copate številko 42. Skratka želim ti vse najboljše.« Portal Dobrodelko ima pač to čudežno moč: kdor želi, lahko postane Božiček za brezdomce, za starostnike ali za »male sončke«, otroke, na katere so drugi Božički, tisti iz televizijskih reklam, pozabili. Kliknite na portal Dobrodelko. Preberite pisma. In odgovorite: z dejanji.
