Véronique Olmi, francoska pisateljica: Vprašanje je, kje je nečloveški del človeka

Prva dramska besedila sem izdala pri založbi L'Arche, ki je specializirana za dramatiko, moja prva drama pa je govorila o ruski pesnici Marini Cvetajevi in njenem sinu Murčiku v času, ko so ju agenti KGB zaprli v pariški hotel, potem ko sta se mož in hčerka vrnila v Rusijo, njo pa so obsodili vohunjenja. Skušala sem torej opisati to njeno ujetost, to grozo, v kateri pa še naprej piše pesmi. Napisala sem še en »ruski« komad, Chaos debout, ki ga je Jacques Lassalle režiral za festival v Avignonu in je obravnaval odmev čečenske vojne v neki ruski kuhinji v komunalki. Lassalle je to kuhinjo prikazal kot vaški trg, saj je vsak, ki je zapustil svojo sobo, nujno moral skozi kuhinjo in tako so se tam srečali tudi največji nasprotniki. Tisto, kar mene pri pisanju zanima, je intimno dogajanje v človeku, ki ga veliki dogodki presegajo, ga premetavajo… Nikakor nisem hotela pisati o dogajanjih na čečenski fronti, ampak le o vojaku, ki se noče vrniti na fronto.

Imela sem srečo, ker so moje drame igrali v Comédie française, pa na festivalu v Avignonu, vedno v dobrih režijah in z dobrimi igralci, kar je tekstom dalo pravo življenje. In zdelo se mi je, da dramatik ne more biti romanopisec, to je bila zame nekakšna samoumevnost brez razloga, o kateri se nisem spraševala. Toda ko je moje drame začela izdajati založba Actes Sudes Papier, so nas nekega dne, tri dramatike, Laurenta Gaudeja, Oliviera Pyja in mene, povabili, naj napišemo vsak svoj roman.

Ne vem, jaz sem bila vsekakor šokirana. Res sem pred tem napisala novelo Bor de mer (Morska obala) o detomoru, in sicer na podlagi neke časopisne notice o ženski, ki je ubila svoja otroka, pred tem pa ju je peljala na sejem in jima kupila pečen krompirček. Ta podatek, da jima najprej naredi veselje, ju pelje na krompirček, potem pa ju ubije, se mi je zdel tako neverjeten, tako absurden, še posebno, ker sem tudi sama takrat imela majhnega otroka, da sem napisala to novelo, in sicer skozi optiko otroka. Urednica pa me je prepričevala, da je ta novela v resnici roman. Ko sem se lotila predelave, pa je namesto otroka v prvi osebi spregovorila mama. Napisala sem le njen dolg monolog, skozi katerega sem hotela razumeti, kašen je bil motiv tega detomora, kaj se je v tej ženski dogajalo. In odgovor, ki sem ga sama pri sebi našla, je bil, da je bila oropana besed, s katerimi bi se lahko izrazila, zato sem tudi uporabila zelo natrgan jezik, v njem ni nikalnih oblik…

Predvsem pa nisem hotela vzpostaviti vzročnosti, nisem hotela ponujati pojasnil, opravičil: otroka je ubila, ker se je zgodilo to in to… Roman Bord de mer, ki je imel velik uspeh, nagrade, kar me je resnično presenetilo in razveselilo, a potem je prišlo naročilo za nov roman. In drugi roman je…

Točno tako, še posebno, ker sem bila pri prvem tako povsem svobodna, tisti monolog sem pisala v dobri veri, da ga tako in tako ne bodo hoteli objaviti in me ni nič obremenjevalo, v drugo pa nastopi pritisk prvega uspeha. No, potem so sledila nihanja med dramskimi teksti in romani in zdi se mi, da se je tako vzpostavilo nekakšno ravnotežje.

Res je, obstaja uradna vatikanska biografija z naslovom Čudovita zgodba, na katero sem se oprla, a samo glede konkretnih podatkov, krajev, datumov, glavnih oseb, okoli katerih sem napisala svojo inačico. Ta cerkvena biografija je bila namreč podlaga za Bakhitino beatifikacijo, zato so jo seveda prikazali kot devico, nedotaknjeno, govorila naj bi stvari, ki jih zanesljivo ni, ker je to pač ustrezalo katoliškim dogmam… Seveda mi je bilo jasno, da vseh let suženjstva in vseh mučenj in pretepanj in sadizma ni mogla preživeti in pri tem ostati devica, žal ne takrat ne danes otrokom v takšnih okoliščinah ni nič prihranjeno. Zato sem posilstvo simbolično umestila v tisti trenutek, ki ga v uradni biografiji opišejo kot sveto jezo malega gospodarja, ki so mu jo dodelili, da bi »se z njo zabaval, preden se bo poročil«, a naj bi jo »skoraj ubil, zunaj in znotraj, ker je razbila vazo«; nato pa so jo prodali. Kar je dovolj eksplicitno. Več kot to nisem želela dodati, hotela sem restituirati tisto osebo, ki jo je Vatikan zabrisal, da bi ustrezala katoliškim predstavam, pri čemer sem hkrati spoštovala dejstvo, da Bahkita v veliki meri ostaja skrivnostna in je ne smem s svojo domišljijo razgaliti.

Fašizem jo je zaradi interesov v Afriki seveda uporabljal kot primer »dobre« prilagoditve in svoje širokogrudnosti, jaz pa sem hotela teme, kot so suženjstvo, džihad, prva in druga vojna, orisati skozi njeno prizmo. Mussolini je na primer zahteval, naj ljudje na trgu poslušajo oznanila, in ker Bahkita ni pripadala strogemu redu in je lahko zapuščala samostan, sem si predstavljala, da sliši kak tak govor. Četudi je slabo razumela italijansko, govorila je predvsem beneško narečje, je morda po intonaciji glasu razbrala nasilnost njegove vsebine. Drugič sem si predstavljala, da je za dogodke v Libiji izvedela iz časopisa, ki ga je nekdo bral, saj sama ni znala brati, in ki ji je, rahlo rasistično povedal, da »Afrika bum!«. Katera Afrika, kaj je ta bum, pa ji je seveda ostalo skrito.

Prehod od animizma h katoliški veri se mi zdi v resnici enostaven, gre za kulte o prednikih, hvaležnost, spoštovanje, predvsem pa ta odnos do misterija. Sicer pa bi, če bi jo kupil Švicar, verjetno na enak način postala protestantka; vera je pač prostor, kamor ljudje umestijo svojo dušo. Vprašanje, kje je nečloveški del človeka, to pa je tako rekoč dostojevskijevsko vprašanje.

Če pa govoriva o zlorabi Bakhite v verske in politične namene, gre za dve plati iste medalje: rasizem, ki vas zanika kot subjekt, in potem idolatrija, ki vas ravno tak zanika kot subjekt. V obeh primerih gre za redukcijo človeka na nekaj, kar lahko koristi naši stvari. In ta idolatrija do črne nune je šla zelo daleč, ko je umrla, so ljudje množično defilirali mimo njene smrtne postelje, začeli so se je dotikati, si natikati njen prstan in ji ga vrnili, njeno obleko so raztrgali, koščke tekstila prodajajo…

Da, na Svetovni razstavi. A danes ni veliko bolje: našo temnopolto ministrico so pred leti zmerjali z opico, tako kot nogometaše. V Evropi je danes suženjstva več kot kadar koli prej, legalnega in nelegalnega.

Bakhito igra prelepa igralka, vnesli so lepo mero eksotizma, ob prihodu v Italijo je videti košaro banan, skratka še ena zahodna fantazma o lepi črnki.

Lepota je lahko božji dar, a po drugi strani danes vidimo dekleta, ki sovražijo svojo lepoto in svoje telo, ker nočejo biti zvedene na predmet. Vse je torej odvisno od pogleda: ali vas obožuje ali popredmeti. Nevroze, kompleksi, anoreksija, bulimija, to so bolezni, ki jih sproža naša kultura videza.

Zato sem bila zelo žalostna, ko so na lanskem filmskem festivalu v Cannesu ženske demonstrirale na rdeči preprogi zaradi ignoriranja ženskih ustvarjalk – oblečene in naličene kot preostale gostje, v visokih petah… Ko smo govorile o tem, sem jim rekla: Kaj ste prišle zahtevat in kaj ste, tako oblečene, predstavljale?

Točno to sem jim rekla in priznale so, da jim je bilo nelagodno, da ni bilo jasno, kdo je to idejo prinesel in kdo uveljavil… Kot bi pozabile, kaj so oblačilni kodi in kako se jih spreminja. Pa saj nas hčerke učijo, da so superge obutev, primerne tudi k večerni obleki!

Da, tri smo bile in festival še danes obstaja, saj v gledališčih še vedno igrajo predvsem moške tekste. Treba je torej vzgojiti fante, to je edina pot do enakosti, treba jim je razložiti, kaj je enakost in kaj so razlike, kaj nasilnost, kaj je ženska seksualnost. Če ni izobrazbe, jo nadomesti pornografija.