Tisto, kar je najbolj očitno, obenem pa ušesom in očem dobro prikrito v vseh teh rabotah »novozgodovinarjev«, pa je neprestano omenjanje komunizma (imenujejo ga tudi »revolucionarna stran«) kot temeljnega vzroka za državljanski spopad v drugi vojni, medtem ko se o vlogi Cerkve in njenega vodstva sploh ne govori – pa veje njena vloga prav iz vsakega dejanja »tradicionalne« strani, ki počasi, a zelo vztrajno dokazuje, da je bilo prav, da so nekateri Slovenci vzeli orožje od okupatorja in ubijali brate. Strah pred izgubo političnega vpliva je prevladal nad nacionalnim ponosom, zato je bila kolaboracija edini izhod za Cerkev. Edina deviacija, ki jo priznajo, je obstoj Črne roke, vse ostalo je bilo legitimno in logično po mnenju novozgodovinarjev tipa Možina in še nekaterih.
Pravkar sem kupil sem luksuzno knjigo II. udarni ali Rupnikov bataljon (nisem zasledil javnega reklamiranja, je pa papir iz papirnice Goričane) in opazujem ponos, s katerim se govori o času druge vojne, kako se opisuje pozitivno vlogo domobranstva (kolaboracije). In knjiga je očiten spomenik Vuku Rupniku, prepričanemu sodelavcu z Italijani in Nemci in uspešnemu borcu proti partizanskemu gibanju. Spet pomislim, kako bi končal tak poskus v Franciji, domovini demokracije.
Seveda obstaja tudi dejstvo, da so deviacije v družbi vedno plod delovanja manjšine ljudi na obeh (vseh) straneh, v vojnem času je to še posebej prisotno. Življenjske stiske, strah za življenje, za imetje in obstoj vedno zahtevajo odločitve, ki niso lahke in enostavne. In Cerkev je te stiske dobro izkoristila ter v strahu pred izgubo vpliva in oblasti pahnila ljudi v objem zavojevalcev in v bratomorni spopad.
Kam so stvari tudi danes usmerjene, je lepo videti iz zadnje novice, ko je Cerkev na svojem (!) sodišču sama obsodila duhovnika za spolno nasilje, posvetna oblast kot da ne obstaja, kot da se vračamo v čas pred drugo vojno. Še vedno pa čakam g. Možino, da komentira odprto pismo, v katerem mu je Vavpotičev sin vrgel rokavico glede resnic o Černuglju starejšem.
Na videz nepovezane stvari, a na žalost vse dokazujejo, da se skuša kolo zgodovine zavrteti nazaj. Na žalost normalnih Slovencev, ki bi radi živeli tukaj in zdaj brez bremen preteklosti.
Srečo Knafelc, Krvava Peč