Božični kruh, pravijo mu tudi poprtnik ali župnek, simbolizira čas, ki ga preživimo z družino, z našimi najdražjimi, prav tako pa tudi kulturno dediščino, ki se v Velikih Laščah prenaša iz roda v rod. »Poprtnike sta pekli že moja mama in stara mama. Moji spomini na otroštvo in božič pa dišijo po božičnem kruhu,« se spominja Milka Debeljak iz vasi Gornje Retje pri Velikih Laščah, članica društva podeželskih žena Velike Lašče.
Kos božičnega kruha tudi za živino
Nekoč se je poprtnik v decembru pekel tako za božič kot novo leto, danes pa ga običajno pečejo le še januarja, za svete tri kralje. »Gospodinja je na predvečer praznika svetih treh kraljev pečen kruh dala na mizo in ga pokrila s prazničnim prtičkom, ki ga je skrbno čuvala za to priložnost. Zjutraj ga je gospodar ali gospodinja – odvisno, kako so bili v družini navajeni – z nožem prekrižala in šele nato so kruh razrezali,« se spominja sogovornica, ki je bila nekoč tudi dolgoletna predsednica omenjenega društva. Vsakemu je pripadal ogromen kos svežega kruha, otrokom so razdelili kose s testenimi ptički, ki so krasili hlebec. »Manjši kos božičnega kruha so razdelili tudi med živino. Dobilo ga je govedo, pa pujsi in kokoši, če so bili pri hiši,« se spominja sogovornica, ki je pripravo poprtnika spremljala že kot majhen deklič. »Za nas, otroke, so se božični prazniki začeli že dan pred božičem, ko je mama zamesila testo in nam je, ko smo bili dovolj veliki, dala košček testa, da smo izdelali ptička ali spletli pletenico, s katero je kruh okrasila,« se spominja Debeljakova, ki je znanje prenesla na hčerko, ta pa naprej na sinova, Milkina vnuka.
Skrivnost je v moki in ščepcu sladkorja
Decembrsko praznično vzdušje in toplino po hišah v Velikih Laščah ustvarijo tudi kmečke oziroma krušne peči, v katerih te dni že diši po kruhu. Kot nam je v smehu zaupala sogovornica, je potrebno znanje, predvsem pa veliko izkušenj, da kruh v krušni peči uspe do te mere, da ga gospodinja s ponosom prinese pokazat na državno razstavo in ocenjevanje kruha. Tega v Velikih Laščah organizirajo prav v okviru festivala božičnega kruha. Glede samega recepta za pa nam je zaupala, da je vsa skrivnost v moki, kvasu, majhni skodelici mleka in jajcu ter ščepcu sladkorja, ki ga doda v testo. »Presojo o okusnosti kruha bom morala prepustiti drugim, saj ga zaradi alergije na gluten ne smem poskusiti,« pove sogovornica. Da bi ga spekla iz moke brez glutena, bi bilo seveda možno, a je, kot pravi Debeljakova, tudi večkrat nagrajena za peko, vprašanje, kdo bi ga pojedel. »Nekoč so kruh pojedli tudi dan ali dva starega, danes vsak želi le sveže pečen kos.«
Podobno kot je tekla beseda o okusu, pri poprtniku nikakor ne moremo spregledati okrasja na njem. »Od nekdaj je okrašen s kito in ptički iz testa. Nekateri so okrašeni tudi z letnico leta, v katero vstopamo, s kratico STK za svete tri kralje, bolj spretne gospodinje pa so na sredino vstavile tudi podobo Jezuščka v jaslicah ali kar celo sveto družino,« pripoveduje o tradiciji Debeljakova, ki nam kot ljubiteljica domače peke še zaupa, da bo letos na praznično mizo postavila poleg kruha še rozinovo, makovo in, če bo čas dopuščal, tudi pehtranovo potico.
