Vsake oči imajo svojega malarja, zato sploh ne čudi, da je lepota subjektivna in zemljani vidimo stvari različno. Tudi avtomobile. Nekaterim so všečni grdi, drugim so grdi všečni. Sploh pri štirikolesnikih, ki na hrbtu nosijo že kar nekaj križev, konsenza, kaj je lepo in kaj grdo, ni lahko doseči. Tipičen primer, ki ob pogledu nanj prebuja nasprotujoča si čustva, je »možakar«, o katerem bo tokrat govora. K70. Volkswagen K70. Nastajal je konec 60. let minulega stoletja, v obdobju avtomobilov, katerih motorji so bili zračno hlajeni, nameščeni zadaj, poganjali pa so zadnji kolesni par. Ni bil podoben volkswagnu, tudi slišati ni bil kot volkswagen in celo vozna izkušnja ni bila identična volkswagnovi. Toda kitil se je z značko Volkswagna, zato je moral biti volkswagen, mar ne!
Poraba goriva je bila previsoka
Pa najverjetneje ne bi bil, če ne bi vmes posegla usoda. Razvijati so ga namreč začeli pri znamki NSU (pod obliko se je podpisal Claus Luthe), a še preden se je začela serijska proizvodnja, je NSU 26. aprila 1969 prišel pod okrilje Volkswagna. To je pomenilo, da je takoj dobil dva tekmeca znotraj koncerna, in sicer volkswagna 411/412 (prodajno pot je začel le leto prej) in audija 100. Sploh s slednjim sta si bila dimenzijsko in cenovno (pre)blizu. Tudi zato prodajne številke med letoma 1970 in 1975 niso bile astronomske, zadnji je imel proizvodno številko 211.127. Le 800 so jih izdelali z volanskim obročem na desni za britanski trg. Za njihovo zastopniško mrežo je bil K70 svojevrsten izziv, saj so bili naučeni, da prodajajo in servisirajo avto z motorjem zadaj. Mnogi so v povezavi s prodajo omenjali njegovo ime, ki je bilo resda nenavadno, a vendarle logično – črka K je izhajala iz besede kolben (prevedeno bat), oznaka 70 pa je sporočala moč oziroma število konjev pod motornim pokrovom. Motor (ob začetku prodaje je dejansko imel pet konjičev več) je imel milo rečeno slabe zmogljivosti, bil je glasen, za nameček pa s (pre)visoko porabo goriva nad 10 litri, kar je ljudi odvračalo od nakupa sploh med naftno krizo v letu 1973. Velik adut K70 je bila njegova neverjetna prostornost, saj je prtljažnik pogoltnil za ta razred rekordnih 650 litrov. Za lažje razumevanje, dolžinska mera je bila nič kaj razkošnih 4,45 metra. Položaj voznika za volanom je bil višji kot pri tekmecih, nadpovprečna je bila tudi vidljivost kot posledica velikih steklenih površin. Največji izziv pa je bil, kako prepričati kupce, da K70 ni tako nezanesljiv, kot so bili nekateri štirikolesniki znamke NSU. Ko so na plano prišli še podatki o težavah s korozijo, je bila njegova usoda zapečatena. Čeprav je ostal v proizvodnji do februarja 1975, so ga dejansko zamenjali že dve leti prej, in sicer s prodajno še danes uspešnim passatom, pod katerega se je podpisal sloviti Giugiaro. Kljub skromni prodaji pa se je K70 vpisal v zgodovino Volkswagna kot prvi z motorjem spredaj, za nameček je v izboru za evropski avto leta 1971 zasedel drugo mesto za citroënom GS.
Načrte za karavana so opustili
Limuzino so proizvajali v novi tovarni v Salzgitterju, imeli pa so resne načrte, da bo naprodaj tudi kot karavan. Najprej so njegov prihod na trg preložili (kljub temu da so bile prve skice narejena že leta 1965), nato pa projekt opustili. V tistih časih varnost še ni igrala tako pomembne vloge, kot jo danes, kljub temu pa so posodo za gorivo namestili pred zadnjo osjo in prtljažnikom, kar je tedaj veljalo za varnostno najbolje v primeru nesreče. Tudi volanski obroč je bil nameščen pod kotom, z željo, da ga v primeru nesreče ne bi porinilo preveč v potniško kabino, varnostni pasovi pa so bili na voljo za doplačilo. »K70 sem kupil, ker mi je bil všeč in sem ga uporabljal za vsakodnevno vožnjo. Bil je prostoren, žal pa vozniška izkušnja ni bila v skladu s pričakovanji. Ko je na cesto zapeljal passat, sem se odločil zanj, saj sem ga dobil po dobri ceni. K70 pa imam še vedno v svoji garaži,« pravi lastnik K70, ki ne želi biti imenovan, njegov vzdevek pa je Pipey.
Mnogi se sprašujejo, ali bi se zgodovina znamke Volkswagen razpletla drugače, če ne bi prišlo do nakupa NSU. Znamka iz Wolfsburga je namreč šele tedaj začela proizvodnjo avtov na prednji pogon, K70 pa so nato sledili passat, scirocco in golf. Čeprav ni bil tako zelo prodajno uspešen, je za znamko Volkswagen eden najpomembnejših v njeni zgodovini. Svoje privržence ima celo v Rusiji, kamor ga je pred štirimi leti zapeljal Jevgenij in avto v celoti restavriral. Če smo natančnejši, je kupil šest avtov, nato pa s pomočjo njihovih delov prenovil le enega, ki je danes na ogled v zlato rumeni barvi. Gre za različico, katere primerkov so leta 1971 izdelali zgolj 400.