Bernik se je po maturi v Ljubljani najprej odločil za študij arhitekture. Za tem je svojo energijo usmeril v umetnostno zgodovino ter se razvil v enega najžlahtnejših učencev dr. Franceta Steleta in dr. Naceta Šumija. Značilnosti tedanje ljubljanske umetnostnozgodovinske šole so bile povezave topografij, izbranih teoretičnih izhodišč in aktivno spremljanje tekočega umetniškega soustvarjanja. Diplomant je bil dober razlagalec, neumoren pisec in večno radoveden popotnik po Sloveniji in zunaj nje. Ni se posvetil le enemu ustvarjalcu ali ozkemu stilnemu obdobju. Že v diplomskem delu je vizionarsko obravnaval urbanistično-stavbne značilnosti slovenskih obalnih mest, Izole, Kopra in Pirana. Študija pol stoletja kasneje ostaja temelj ohranjanja in nadgradnje dediščine za razvoj Obale. Na podoben način je raziskoval še Kočevje, Črnomelj in mesta v Zasavju.
Iz filmskih kritik se je usmeril v obravnavo sodobne arhitekture, oblikovanja in fotografije. Dodatno je bil Bernik neutruden organizator na teh nekdaj deficitarnih področjih obravnav umetnostne zgodovine in likovne kritike. Posebno pri sodobni arhitekturi in vsem, kar obravnavamo kot oblikovanje, je bil neredko svetovalec in včasih soustvarjalec. Razlagal je fotografske opuse in bil soavtor retrospektive Slovenske fotografije. Vsa področja je združeval v reviji Sinteza. Naslov revije, ki jo je urejal med letoma 1964 in 1994, vanjo pisal in jo pogosto oblikoval, je poveden. Nobena nova revija ni v celoti nadgradila širokega področja ali raznolikosti in kakovosti piscev te revije. Svoje izkušnje je nesebično posredoval še kot urednik zbornika ZUZ in v strokovnih društvih ali kot pobudnik Arhitekturnega muzeja in zaščite Plečnika.
Bernikova obzorja so, z njegovimi osebnimi izkušnjami druge svetovne vojne v Sarajevu, vedno obsegala vso Jugoslavijo in s študijskimi potovanji segala do Pariza ali Japonske. Pomagal je usmerjati mednarodni Bienale industrijskega oblikovanja, pri uveljavljanju Forme vive, uvedel sistemske popise arhitekture in njeno sprotno razstavljanje. Pionirski sta bili monografija o arhitektu Milanu Miheliču leta 1980 in dopolnjena nova knjiga leta 2011. S knjigami je bil med ključnimi promotorji za Bernarda Bernardija, Miloša Bončo, Marka Mušiča, Savina Severja, Vojteha Ravnikarja in Zlatka Ugljena, prvi zagovornik ustvarjanja Oskarja Kogoja in Saše Maechtiga ter scenografij Jožeta Spacala. Temeljne so bile obravnave fotografij Vena Pilona in slikarja Silvestra Komela. Mimo njegovih selekcij plakatov in znakov ter vrednotenj grafičnih opusov Matjaža Vipotnika in Miljenka Licula ni mogoče. Dolgoletne raziskave o sodobni arhitekturi je Stane Bernik povzel v doktoratu Izhodišča sodobne slovenske arhitekture leta 1989. Zapise je na pobudo varuhov dediščine zaokrožil v pregled razvoja arhitekture pri nas: Slovenska arhitektura dvajsetega stoletja. Promocijo slovenske arhitekture in njeno ohranjanje je mednarodno uveljavil kot prvi predsednik slovenskega združenja Docomomo.
Ključna je bila njegova vloga pri razvoju študija oblikovanja v Sarajevu; za to so se mu oddolžili z nazivom akademika. V Ljubljani je na ALUO dvaindvajset let predaval razvoj oblikovanja in bil med stebri razvoja tega študija. Vse je nadgradil kot dekan ALUO. Bernikov pionirski pomen za arhitekturo in oblikovanje pri razstavi Slovenska likovna umetnost 1945–1978 in kasneje se je pokazal ob lanski razstavi o jugoslovanski arhitekturi in oblikovanju v Momi v New Yorku. Slovenska ustvarjalnost je bila bolj reprezentativna tudi zaradi dolgoletnega Bernikovega spremljanja in vrednotenja ter njegovih stotin neposrednih ali posrednih učencev na ALUO v Ljubljani. Za izjemno strokovno in organizacijsko delo ter za njegovo nesebično človeško bližino si zasluži zahvalo kolegov in vse kulturne javnosti.
Gojko Zupan