Tako kot vsak ravnatelj tudi Pečan verjetno črpa del moči za delo iz izkušenj, ki jih je pridobil že z lastnim osnovnim šolanjem. Njegovo je teklo na Dobrovi pri Ljubljani. Tam živi še danes in se vsak dan vozi 25 kilometrov do službe. »Okolji tu v Dolu in na Dobrovi sta si zelo podobni. Oba kraja sta deset kilometrov oddaljena od središča Ljubljane. Ne glede na to, da sta obe šoli pred vrati Ljubljane, uživata vse privilegije podeželske šole, kar je zelo dobro. Vsaj v mojih očeh,« poudari.

Spomin takoj splava nekaj desetletij v preteklost, ko je sam gulil šolske klopi. »Bilo je zelo drugače kot danes. Otroci smo se takrat malce manj zavedali pravic, poznali smo tudi dolžnosti,« pripomni. »Mirno lahko priznam, da v prvih letih šolanja nisem bil ravno vzor pridnosti, znanje ni bilo nikdar težava, me je pa jezik velikokrat tepel,« se je zasmejal, »verjetno bi staknil kakšno odločbo o posebnih potrebah ali dve, če bi se šolal v današnjih časih. Še sreča, da so bile takrat stvari v šolstvu bliže zdravemu razumu.« Vedno ga je bolela krivica, tako če se je zgodila njemu kot komu drugemu: »Pogosto sem se kot 'odvetnik' potegoval tudi za sošolce. Otroci smo se tudi stepli, pa zato nobeden od staršev ni pridrvel k ravnatelju z odvetnikom, že naslednji dan smo bili spet prijatelji.« A kot pravi, je imel v tistih časih učitelj avtoriteto, ki pa mu je zdaj popolnoma odvzeta: »Starši so včasih vzroke za slabo oceno najprej iskali pri otroku. Takrat so ljudje na šolo gledali z apriornim zaupanjem, danes pa je predmet apriornega nezaupanja. Danes poslušamo samo 'moj otrok to, moj otrok tisto', ampak v razredu ni samo 'tvoj otrok', 25 jih je ali celo 28. Že iz družin izhaja silna gonja za visokimi ocenami, starši želijo v šoli vzgajati še tuje otroke. To je velika težava, po mnogih šolah morajo organizirati problemske roditeljske sestanke, ker se starši skregajo zaradi otrok. To je čisto narobe svet. Ljudje pozabljajo na ljudske modrosti, ki niso nastale brez pomena, tudi na tisto, da se 'zaradi kur in otrok kregajo samo norci'.«

V času šolanja Gregorja Pečana je bila osnovna šola Dobrova ena od petih v državi, ki so sodelovale v poskusnem projektu celodnevne šola. »To bi morali danes nujno vpeljati nazaj,« zatrjuje. »Sicer kmečkim staršem iz našega okolja takrat ni bilo všeč, da so otroci prihajali domov šele po 16. uri, ampak za šolo jim ni bilo treba potem narediti nič več. Danes, ko starši delajo praktično ves dan, bi se ta šolski program odlično obnesel, odgovornim na ministrstvu pa ne bi bilo treba izumljati izrazov, kot je denimo 'rekonceptualizacija razširjenega programa' ali kaj podobnega. A kaj, ko celodnevna šola velja za neko grdo stvar iz preteklega režima…«

Njegov prvi vzornik je bil Franci Malovrh, ugleden dolgoletni dobrovški ravnatelj. »Bil je velik gospod, uglajen in pravičen do vseh. Velik človek. Pomembnih stvari za moje zdajšnje delo pa sem se kasneje, ko sem bil učitelj v Zagorju, naučil tudi od ravnatelja Rudija Regancina. Tudi on je oseba, ki si zasluži vse spoštovanje. Moj velik vzor,« potrdi.

Namesto igralec postal elektrotehnik

Včasih kdo že v otroštvu ve, kaj bo delal, ko bo velik, naš sogovornik pa se je dolgo iskal, kot pravi: »Šolanje sem nadaljeval na Gimnaziji Vič, čeprav sem imel že izpolnjeno tudi prijavnico za srednjo pedagoško šolo. Ker je bila prva izbira pač bliže mojemu domu in ker res nisem vedel, kaj bi v življenju rad počel, zanimala me je cela vrsta stvari, se je splošna gimnazija zdela primernejša. Tako se je zdelo tudi takratni psihologinji na moji osnovni šoli. Rekla je 'kamor koli boš šel, boš gotovo naredil, če boš le hotel'.« Tudi po končani gimnaziji se ni mogel odločiti, kaj bi študiral. Želel se je vpisati na igralsko akademijo, pa ni zbral dovolj poguma za sprejemne izpite. Vedno so mu tekli družboslovni predmeti in tuji jeziki, a je kljub temu izbral študij elektrotehnike, smer elektroenergetika.

Po koncu študija s poklicem ni bil zadovoljen, zato je opravil še pedagoško-andragoško dokvalifikacijo, saj je odkril, da mu godi delo z ljudmi, tudi z otroki. Najprej se je kot profesor za matematiko zaposlil na srednji šoli v Kočevju, po enem letu je šel v Zagorje, kjer je poučeval predmete iz svoje stroke, pozneje se je vrnil k matematiki na srednji ekonomski šoli v Ljubljani, na osnovno šolo pa je presedlal v začetku tisočletja. Na OŠ Vrhovci je učil tehnično vzgojo in predmete iz računalništva, za kratek čas ga je pot peljala še v Komendo, pred 13 leti pa je začel ravnateljevati v Dolu pri Ljubljani.

V prostem času turistični vodnik in vaditelj plavanja

Je oče dveh hčera, študentk, in človek številnih hobijev, med katerimi je na prvem mestu šport. »Imel sem celo licence za vaditelja plavanja, srfanja in badmintona. S športom mi je velikokrat v življenju uspelo premagati marsikakšen stres,« pove. Mama knjižničarka ga je za vse življenje »zastrupila« z ljubeznijo do branja, rad gre v gledališče, na koncert, dolga leta je bil plesalec pri folklorni skupini Tineta Rožanca, njegova strast pa so potovanja.

Še vedno se sijajno obnese tudi kot turistični vodnik. »Letos je že 30 let, odkar sem začel voditi, in še vedno imam veljavno licenco. To je moj ultimativen hobi in nekajkrat na leto še vedno vodim skupine turistov po Italiji, sredozemskih otokih, po Islandiji, Škotskem, Britanskem otočju, ta območja imam res rad,« poudari Gregor Pečan. Pohvali se: »Zadnja leta pa me je čisto potegnilo v vinogradništvo. V Beli krajini imam majhen vinograd z zidanico. Z velikim navdušenjem pridelujem svoje vino in zanj na Vigredi vsako leto dobim dve, tri zlate medalje. Na to sem zelo ponosen.«