Od spomladi lahko gluhi in naglušni spremljajo predstave s pomočjo tolmačev

Izkušnje iz teatra

Karin Brumen se je rodila gluhim staršem in ima licenco za tolmačko za slovenski znakovni jezik. Kot gledališka tolmačka pa se mora na predstavo pripraviti sama – prek teksta, videoposnetkov predstave in individualnih vaj s češko režiserko Lado Orešnik, prvo gluho režiserko v Sloveniji. »Če se sama bolj osredotočam na kretnje, delno tudi na igro in karakterje, me režiserka še dodatno opozarja na določene stvari, recimo kako bi nekaj odigrali profesionalni igralci. Gluho občinstvo na tak način takoj vidi, koga v nekem trenutku prevajam. Sem tolmačka in igralka obenem.« Oder ji ni tuj, saj že pet let sodeluje z gluhimi tudi v gledališki skupini Tihe stopinje.

Aprila letos je bila na odru v kabaretni predstavi Realisti v SNG Nova Gorica. »Vsak lik sem posebej naštudirala, kajti ko sem na odru, ne samo da tolmačim, ampak skušam z gibi telesa, govorjenjem, ki gluhim prinaša zgovorno mimiko, zgodbo čim bolje predati. V Realistih je veliko pesmi, ki sem se jih naučila na pamet, da potem nisem zamujala in da sem bila usklajena z igralci.« Povedala je še, da so jo dobro sprejeli tudi profesionalni igralci. Predstava, pri kateri bo spet zraven, bo Vsi junaki zbrani 24. decembra v Slovenskem mladinskem gledališču (SMG).

Končno razumejo vsebino

Gluhi so seveda hodili v gledališče tudi prej, preden so dobili gledališke tolmače. »Če je gluhi želel obiskati 'slišeče' gledališče, se je moral predstave udeležiti skupaj s tolmačem, ki je potem tolmačil samo zanj, morala sta tudi skupaj sedeti, na tak način pa je bilo težko spremljati dogajanje na odru in hkrati tolmača,« je spomnil sekretar Društva gluhih in naglušnih Ljubljana Tine Jenko.

»Zdaj nam tolmač pomaga, da se lahko vživimo v like, bolje začutimo in razumemo bistvo zgodbe, čustva,« dodaja predsednik Društva gluhih in naglušnih Ljubljana Gorazd Orešnik, ki si je doslej ogledal vse predstave s tolmači. Vsaka predstava posebej je nanj naredila vtis, »Addamsovi v MGL tudi zato, ker sta bila na odru kar dva tolmača, zaradi česar smo lahko predstavo spremljali še bolj doživeto. Ganila me je tudi otroška predstava Žogica Marogica, ko sem videl odziv gluhih otrok; sam v mladosti nisem imel možnosti, da bi mi kdo tako nazorno pojasnil vsebino zgodb, pravljic.«

V dvorani gluhi obiskovalci vedno sedijo v ospredju, da čim bolje vidijo tolmača na odru, še pripoveduje Orešnik. »Najbolje je, da smo na isti strani kot tolmač. Če bi recimo sedeli v sredini dvorane, bi kmalu izgubili rdečo nit, saj bi morali glavo stalno obračati in bi s tem iz vidnega polja enkrat izgubili tolmača, drugič pa predstavo. Za našo komunikacijo je torej stalen vizualni stik ključen.« Pove še, da pred vsako predstavo in po njej teče strastna razprava, tudi v njegovi družini. »Imam dva gluha otroka in gluho ženo. Vsi smo nad predstavami popolnoma navdušeni, zato smo za naslednje leto že rezervirali sedeže za vse predstave, pri katerih bo zraven tudi gledališki tolmač.«

Dostop do kulturnih dobrin

Gluhota je po klasifikaciji Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) ena najtežjih oblik hendikepiranosti. Pobuda Gledališki tolmač je zato lahko pomemben mejnik za razmislek o standardih kakovosti socialne vključenosti hendikepiranih in dostopnosti do kulturnih dobrin. »Gluhi potrebujejo tolmača, tudi če obiščejo muzej, galerijo, vendar je gledališče za gluhe bolj zanimivo prav zaradi bogate gestikulacije.«

Direktor Lutkovnega gledališča Ljubljana (LGL) Uroš Korenčan je ob tem poudaril, da so gledališča zavezana zagotavljati dostopnost predstav vsem državljanom. Ker pa je država v zadnjih desetih letih zmanjšala programska sredstva za več kot 30 odstotkov, se različni programi, ki omogočajo dostopnost, ne izvajajo, predvsem pa se ne razvijajo novi. »Država bi morala zagotavljati sredstva za kakovostno gledališko ponudbo po vsej državi, ne le v mestih. Vendar zadeve prepušča lokalni skupnosti, tudi v primeru dostopnosti do kulturnih dobrin, ki so financirane iz državnega proračuna. To ni prav: dostopnost kulturne ponudbe različnim ranljivim skupinam ne sme biti prepuščena omikanosti lokalne skupnosti.« Pri tem pa na primer stroški, pravi Korenčan, pravzaprav za nikogar niso velik zalogaj; treba je le poskrbeti za honorarje tolmačem in subvencionirati vstopnice za ciljno skupino, ki je številčno zelo majhna. Ta strošek bi država zlahka prevzela, uresničitev pa ne bi bila odvisna od donacij.