Toliko let po sprejetju deklaracije, ki je nedvomno temeljni dokument mednarodne skupnosti, lahko z obžalovanjem ugotovimo, da smo nazadovali. Zadostuje, če vsebino deklaracije primerjamo z razmerami doma in v svetu. Zato se omejimo na področje človekove pravice do maternega jezika in pravice do sporazumevanja (komuniciranja). Tudi v razpravi o domovinski vzgoji je namreč vloga (maternega) jezika in kulture prav tako temeljnega pomena za vzgojo vsakega posameznika – še posebej mladih.
V tej vlogi in pomenu maternega jezika se torej vsebinsko povezujeta pravica do maternega jezika iz splošne deklaracije in vloga ter pomen maternega jezika ter kulture pri domovinski vzgoji. Pravica do maternega jezika je pri nas in v svetu vsaj do neke mere uresničena. Istočasno pa je pravica do sporazumevanja (mednarodnega komuniciranja) v celoti zapostavljena oziroma prepuščena pravici močnejšega na neusmiljenem bojišču velikih narodov za nadvlado. Ne gre samo za problem množice različnih jezikov in kultur (okrog 6000), pač pa za namerno odprto lovišče, kjer veliki narodi na račun majhnih uresničujejo svoje kolonialne in druge interese. Pravkar poteka zaton angleščine in vzpon kitajščine, kar pa za nas majhne pomeni zgolj zamenjavo gospodarja, ne pa hlapčevanja. In tako bo ostalo, dokler ne bo upoštevano priporočilo dveh generalnih konferenc Unesca o uporabi mednarodnega jezika esperanta za enakopravno mednarodno sporazumevanje in sodelovanje.
Razprava o domovinski vzgoji se torej neizogibno sreča z jezikovno politiko. Materni jezik in kultura sta temelja domovinske zavesti in samozavesti. In kako je s tem pri nas v Sloveniji? Da smo angloameriška kulturno-jezikovna kolonija, že vrabci čivkajo (že v angleščini?). V šolskem sistemu neusmiljeno posiljujemo vse mlade z angleščino že od vrtca dalje in pogosto tudi pred maternim jezikom. Pri tem je tudi uradna jezikovna politika Slovenije tako v Sloveniji kot v mednarodnem prostoru polna neznank in ne vsebuje nobene rešitve v smislu splošne deklaracije. V tej zmedi in hlapčevanju tujim interesom, ko v smislu splošne deklaracije govorimo o enakosti in enakopravnosti, istočasno pa v šolskem sistemu s prisilnim poukom enega tujega jezika ter kulture izvajamo raznarodovanje, je razprava o domovinski vzgoji skrajno hinavska. Človek lahko samo ponovi Gretino vprašanje v OZN, ki ga je sicer postavila ob vprašanju ohranitve naravnega okolja – v našem primeru pa gre za ohranitev kulture in jezikov: kako si drznete?
Vprašanje je naslovljeno vsem ustanovam in posameznikom, ki imajo moč odločanja tako doma kot po svetu. Gre za osebno odgovornost za varovanje našega naravnega okolja in varovanje kulturno-jezikovnega okolja. Tako kot v naravnem okolju vsaka dodatna stopinja ogroža bogastvo narave, tudi v mednarodnem sporazumevanju (komunikaciji) vsak vsiljeni nacionalni jezik ogroža bogastvo kultur in jezikov.
Janez Zadravec, Ljubljana
