Slovenska pritožba na evropsko sodišče, kolikor jo javnost pozna, ne naslavlja razmejitve državnega ozemlja s Hrvaško, temveč hrvaško neupoštevanje sodbe arbitražnega tribunala o tej razmejitvi in s tem kršenje evropskega pravnega reda. Če sodi seveda arbitražno odločanje v instrumentarij tega reda. Neuki smo bili vse doslej in smo še prepričani, da velja enako kot pri običajnih sodnih inštancah in da gre pravnomočne sodbe, tudi arbitražne, spoštovati in izvršiti.
Če bo slučajno tudi samo evropsko sodišče sledilo mnenju svojega pravobranilca, bo nujno na vseh ravneh EU sprožiti razpravo o postulatih, praksah in zdržnosti evropske pravne ureditve. Ker če je arbitraža le opcijska rešitev nekega spora, iz katere se vsak od deležnikov lahko umakne brez posledic, jo bo treba ukiniti, prepovedati, odmisliti, sicer bo postala prej generator kot zaključevalec konfliktov v mednarodnih in bilateralnih odnosih.
Kazalo bi, da bi naši evroposlanke in evroposlanci tovrstno vprašanje že postavili strokovnim pravnim službam parlamenta ter povprašali o tem tudi predsednico nove evropske komisije. Še raje, od nje zahtevali čim preciznejši, ne izogibajoč in ne dvomljiv odgovor, kot je bila praksa njenega predhodnika, na vprašanje, ali mora arbitražo o razmejitvi med Slovenijo in Hrvaško slednja upoštevati in sodbo implementirati oziroma ali ima pravico od nje odstopiti in kaj sledi v tem primeru. Oziroma vsaj, kaj svetuje. Pa naj ne bo presenečena, če ne bo slovenskega soglasja k sprejemu Hrvaške v schengenski prostor in se bo klima nad zahodnim Balkanom hitreje ogrela. Še enkrat jo gre spomniti, da Hrvaška prav tako nima rešenega mejnega vprašanja še s Srbijo, Bosno in Hercegovino ter Črno goro in da je bila oziroma še je prav arbitraža videna kot najprimernejša pot iz te neurejenosti.
Leta 2008 sem bil edini slovenski evroposlanec, ki je javno ugovarjal odločitvi Boruta Pahorja in njegove vlade, da ustavi pristopna pogajanja Hrvaške k EU do končnega in uveljavljenega dogovora o meji, ker da brez arbitraže ne bo šlo. Da nisem bil v zmoti, je dokazal dve leti kasneje dosežen dogovor o arbitraži. »Kakšen fantastičen dan!« A če bi takrat vedel, kako se bo Hrvaška pri tem vedla in kako se bodo vedli njeni evropski prijatelji, od Junckerja dalje, bi ostal kar tiho, če že ne bi pritrdil Pahorjevi odločitvi. Verjel sem, in tega bi se rad držal, v vladavino prava, zato me stališče generalnega pravobranilstva evropskega sodišča v Luksemburgu, priznam, hudo preseneča in žalosti.
Aurelio Juri, Koper
