Blejska hidravlična natega, 4.

Ko je zato natega prenehala delovati, pa so ugotovili šele, ko je lažja, s plini napolnjena cev natege splavala na površino jezera. O tem že prej izločenega projektanta niso obvestili. Na že vgrajeni nastavek naprave za evakuacijo plinov zopet niso namestili. Namesto nje pa so v temenu cev brezobzirno navrtali, da se je napolnila z vodo in je zaradi večje teže potonila.

Ker se je po takšnem »zdravljenju« jezero še poslabšalo, so pri VGI naročili »obnovo« natege, ki so jo prej sami onesposobili. Vendar tudi VGI manjkajoče posode za evakuacijo plinov ni montiral. Tako je, po meritvi 25. avgusta 2016, z dna jezera namesto načrtovanih 400 l/s odtekalo le še 80 l/s še onesnažene vode. Videti je, kot da bi upravljalci natege z opisanim »upravljanjem« želeli pokazati, da tudi natega ni prava rešitev.

Biolog prof. dr. Mihael J. Toman, podpredsednik SDZV, je na okrogli mizi Radia Študent z naslovom »Blejsko jezero, slovenski simbol za neokrnjeno naravo?«, še 13. decembra 2016 poučeval študente: »Rešitev z natego je seveda okoljsko zelo sporna, saj globinske vode odtekajo v reko Savo, ki smo jo v zadnjih letih pregradili in ustvarili nova akumulacijska jezera, zato že danes podobno usodo evtrofikacije doživljata tudi Trbojsko in Zbiljsko jezero.«

Že osnovno pravilo limnologije pove nasprotno: natega z odtokom vode z dna jezera evtrofikacijo zmanjšuje, odtok s površine pa pospešuje. Leta 1997 izmerjena koncentracija fosforja v iztoku iz natege je bila 32-krat manjša od predpisanih vrednosti iz večjih čistilnih naprav.

Sanacija jezer in zaščita z upravljanjem voda ni domena le kemijske in biološke stroke in znanosti. Potrebna sta celostna obravnava in strokovno vodenje sanacije jezera z upoštevanjem znanj kemije in biologije, hidrologije in hidravlike jezer s pritoki in tako dalje. Načrtovanje sanacije z natego, dopolnitev že obstoječe kanalizacije, preusmeritev onesnažene Mišce in pritoka Ušivca od jezera in tako dalje sodijo na področje interdisciplinarne stroke inženirske ekologije, ki ne izključuje, ampak pogojuje sodelovanje vseh za upravljanje voda in za sanacijo jezer relevantnih strok. Nasprotna mnenja za rešitev Blejskega jezera pa so dobrodošla za razčiščevanje odprtih strokovnih vprašanj.

Takšna obravnava navedenih napak pa na MOP že 40 let ni mogoča. Usoda blejske natege ni osamljen primer. Tak je denimo tudi strokovno-ekološko in vodnogospodarsko docela napačni, nerazumni predpis za biološko še dovoljene minimalne pretoke v reki Reki, zaradi katerega morajo pitno vodo v slovenski Istri že več kot 30 let uvažati. Ali pa to, da so dali soglasje za projekte, po katerih 300.000 Ljubljančanov že leta nima dovolj zaščitene pitne vode ali pa da so morali zmogljivost drugega največjega črpališča na Hrastju zmanjšati za 70 odstotkov. In zdaj, namesto da bi pitno vodo na Ljubljanskem polju zaščitili, pitno podtalnico z napačnim projektom C0 dodatno ogrožajo. Kaj takšno upravljanje voda, največjega naravnega bogastva te države, pomeni, mi ni treba posebej pojasnjevati.