Navajam samo kratka dejstva, za bralce, ki niso toliko seznanjeni, o katerih govori bivši pripadnik kontraobveščevalnih služb JLA in pripadnik 6. uprave (OVS – obveščevalno-varnostnih sil). Zanimivo je, da to ni prvi poskus diskreditacije mene in Teritorialne obrambe (TO) s strani gospoda Peinkiherja.
Nesporno dejstvo je, da sem 28. 6. 1991 iz utemeljenih razlogov zavrnil ukaz v. d. načelnika republiškega štaba TO polkovnika Janeza Slaparja za napad na vojašnice. Nekoliko za tem pa sem, zahvaljujoč obvestilu poveljnika mojega odreda TO Nevena Boraka, zavrnil še ukaz za napad, ki so ga z »vrha« posredovali šifriranega prek sredstev zvez mojim ključnim poveljnikom, podpisanega z mojim tajnim imenom »Sonce«. Za mojimi navedbami stojim sam s svojim štabom in pripadniki ljubljanske TO.
Anton Peinkiher nikoli ni bil pripadnik slovenske TO, nikoli ni bil član dela katere koli strukture ljubljanske TO, prav tako ni bil član mojega štaba in zanesljivo ni tisti, ki bi lahko pisal in govoril o teh dogodkih, ker ne pozna dejstev.
Sprašujem se, od kod in zakaj potreba gospodu Peinkiherju, da po 30 letih piše neresnice in s tem zavaja slovensko javnost. O tem delčku slovenske zgodovine obstajajo pisni dokumenti, dejstva so že zabeležena s strani Muzeja novejše zgodovine, Muzeja Slovenske vojske v zborniku Vojaška zgodovina v knjigi Vojaška obramba Slovenije 1990–1991 in na mnogih drugih mestih, kar je dovolj velik razlog, da se gospod Peinkiher po(d)uči, preden se spravi pisati.
Toliko o tem. Na morebitna nadaljnja njegova pisanja ali podporo njegovemu pisanju ne bom več odgovarjal. Dokazi o zgodovinskih dejstvih obstajajo in jih »potrebe dnevne politike« ne morejo spremeniti.
Miha Butara, Ljubljana
