Zakaj je kljub večji prisotnosti žensk v vladah in parlamentih njihovo delovanje v politiki še vedno ovirano? Zakaj ženske na oblasti delujejo kot vsiljivke, ki so se moči prej nelegitimno polastile, namesto da bi bile do nje enako upravičene kot moški? Zakaj je njihov glas previsok za javne nastope, njihova politična pojava pa predmet estetskih in moralnih sodb?
Odgovore na aktualna vprašanja išče angleška klasična zgodovinarka Mary Beard (1955) v svojem manifestu Ženske in oblast, pisanem v poljudnem, a odločnem tonu. Ko se je namreč aktivneje osredotočila na posredovanje svojega znanja širši javnosti, je doživela celo grožnje s smrtjo.
Knjiga Ženske in oblast je pregled tradicije utišanja žensk od antike do danes, torej od Penelope do Hillary Clinton. Če je bil v času Grkov in Rimljanov ženski javni govor nezaželen in pogosto sankcioniran, zaverovanosti, da oblast pripada moškim, ni pregnalo niti razsvetljenstvo, opozarja urednica knjige Marta Verginella. Še vedno je prevladovalo mnenje, da so ženske nesposobne moralne sodbe in kot take neprimerne za odločanje o javnih stvareh. A zdi se, da ženski boj za polnopravni vstop v politično areno tudi danes še ni končan.
»Mary Beard je v svoji poglobljeni analizi jasna – ženske so oblast pridobile v trenutku krize. Tako je tudi danes, ko je kriza politike izjemna. A prisotnost na oblasti še ne pomeni, da ženske vladajo tako suvereno, kot kažejo njihova imenovanja,« je opozorila urednica in spomnila še, da negativen odziv, ki ga je doživela Hillary Clinton, ni tako drugačen od negativnega odziva, ki mu je bila podvržena Theresa May. »Sovražni govor torej ne upošteva politične pripadnosti.«
Preseči ničelno stopnjo
Če se ozremo na Evropejke na oblasti, vidimo, da jih res ni malo: predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen, predsednica Evropske centralne banke Christine Lagarde, nemška kanclerka Angela Merkel, avstrijska kanclerka Brigitte Bierlein, finska premierka Sanna Marin, norveška premierka Erna Solberg, islandska premierka Katrín Jakobsdóttir, danska premierka Mette Frederiksen, estonska predsednica Kersti Kaljulaid, slovaška predsednica Zuzana Čaputová, hrvaška predsednica Kolinda Grabar - Kitarović, srbska premierka Ana Brnabić… »A ne na Hrvaškem ne v Srbiji, kjer v parlamentu tudi sicer kar mrgoli žensk, ni zato nič več demokracije. Patriarhat se pač hitro in dobro prilagaja in za vodilne pozicije izbira ženske, da z njimi manipulira,« je eksplozijo žensk v evropski politiki na današnji predstavitvi knjige komentirala klasična filologinja Svetlana Slapšak.
Dnevnikov novinar Ervin Hladnik - Milharčič je ob tem spomnil še na voditeljico postfašističnih Bratov Italije Giorgio Meloni in francosko radikalno političarko Marine Le Pen: »Do nedavnega preobrata na Finskem se je zdelo, da je ženskam lažje priti na oblast v konservativnih desničarskih družbah kot v levičarskih. Tudi volilno telo Slovaške se nagiba v desno in je izvolilo žensko, ki je izšla iz družbenih gibanj ter se drži diskurza varovanja človekovih pravic.«
Da gre za zelo aktualno knjigo, ki opozarja, da so ženske kvote pomembne, ne smemo pa se ujeti le v preštevanje, je opozorila tudi filozofinja Eva Bahovec: »Ne smemo se pri preštevanju žensk in odkrivanju njihove spregledanosti v zgodovini ustaviti. To je le ničelna stopnja, ki pa jo moramo preseči.«
