Tožba Slovenija proti Hrvaški zaradi neizvajanja arbitražne odločbe pred sodiščem EU ni dopustna, je v svojem mnenju zapisal pravobranilec Priit Pikamäe. Slovenija je sicer pričakovala, da bo Pikamäe potrdil, da je sodišče pristojno za obravnavo primera. Med drugim je v svojem mnenju zapisal, da arbitražna razsodba med Slovenijo in Hrvaško ni bila izvršena. Tako je sklepal, da z vidika prava Unije meja med tema državama članicama ni bila določena. Generalni pravobranilec je iz tega izpeljal, da želi tako Slovenija implicitno doseči izvršitev arbitražne razsodbe, kar ne spada na področje pristojnosti Unije. Sodišču je v sklepnih predlogih predlagal, da se izreče za nepristojno obravnavati slovensko tožbo proti Hrvaški. Očitane kršitve prava Unije so po mnenju Pikamäeja akcesorne v razmerju do vprašanja določitve meje med Hrvaško in Slovenijo. Taka določitev pa po oceni estonskega pravobranilca Sodišča EU pomeni vprašanje mednarodnega javnega prava, za kar pa sodišče v Luksemburgu ni pristojno.
Odločitev sodišča se pričakuje v začetku prihodnjega leta
Mnenje pravobranilca Pikamäeja je zgolj eden od pomembnejših postopkovnih elementov pri odločanju sodišča. Svoje pravno mnenje o dopustnosti tožbe bo moral sedaj podati še sodnik poročevalec, Britanec Christopher Vajda. Šele nato bo veliki sodni senat pod vodstvom Koena Lenaertsa predvidoma v prvi četrtletju prihodnjega leta sprejel odločitev o dopustnosti tožbe pred tem sodiščem. Veliki sodni senat pravilo v polovici primerov sledi mnenju pravobranilca. Če bo 15-članski senat potrdil dopustnost slovenske tožbe, se bo vsebinski postopek nadaljeval. Po pravni praksi sodišča EU je sicer zelo redko, da se sodni senat o dopustnosti tožbe izreka ločeno od njenega vsebinskega dela.
Mnenje pravobranilca je bilo objavljeno dobre štiri mesece po ustnem zaslišanju obeh strani pred sodiščem. Na tem prvem ustnem soočenju sta Slovenija in Hrvaška predstavljali svoja stališča, zakaj sodišče je oziroma ni pristojno za razsojanje v sporu glede hrvaškega neuresničevanja arbitražne odločbe o meji med državama. Že takrat je Hrvaška ocenjevala, da sodišče ni pristojno za obravnavo primera, ter da bi Slovenija morala ubrati drugo pravno pot. Ponovno so njeni predstavniki pred sodiščem ocenjevali, da arbitražna odločba zaradi kompromitiranosti arbitražnega postopka ne velja.
MZZ: Sodišče naj ne sledi mnenju pravobranilca
Zunanje ministrstvo je v prvem odzivu na mnenje pravobranilca zapisalo, da se tožba Slovenije neposredno ne nanaša na mednarodno zavezujočo sodbo arbitražnega sodišča o meji, temveč se nanaša na kršitev prava Evropske unije s strani Hrvaške. Po njihovi oceni bi sodišče prisluhilo slovenskim argumentom in ne bo sledilo mnenju pravobranilca. »Postopek pred sodiščem EU ne vpliva na dejstvo, da arbitražna odločba o določitvi meje na kopnem in morju med Slovenijo in Hrvaško velja in je za obe državi zavezujoča. Slovenija kot država, ki spoštuje vladavino prava in sodbe mednarodnih sodišč, je s sprejemom zakonodaje izvedla ukrepe za uveljavitev arbitražne razsodbe. Hrvaška mora to svojo obveznost še izvršiti,« so zapisali na MZZ.
Generalni pravobranilec je šel mimo slovenskega zahtevka in je štel, da Slovenija od sodišča pričakuje določitev meje, ker po njegovem mnenju zaradi hrvaške neizvršitve arbitražne razsodbe meja naj ne bi bila določena, kar seveda ni res, je v prvem odzivu na mnenje pravobranilca v Luksemburgu poudarila slovenska agentka Maja Menard.
Na mnenje Pikamäeja se je odzval tudi minister za zunanje zadeve Miro Cerar, ki se, razumljivo, z generalnim prvobranilcem ne strinja. »Kot prvo se moramo zavedati, da je meja med Slovenijo in Hrvaško jasno določena in to dokončno z arbitražno odločbo«. O samem mnenju pravobranilca pa je dejal, da njegovo mnenje za luksemburško sodišče ni zavezujoče. Njegovo mnenje, je po Cerarjevem mnenju, šibko argumentirano, kar so potrdili tudi številni naši pravniki.
Spomnil je, da je sodišče doslej odločalo samo v petih primerih, ko je članica EU tožila drugo članico, kjer je v treh primerih sledilo mnenju pravobranilca, v dveh pa ne. Zato je treba počakati na oceno sodišča, ali je tožba dopustna, saj je »postopek negotov«.
Sodišče naj bi odločilo prihodnje leto. Če bo odločilo, da je dopustna, v kar Slovenija verjame, da bo, bo nato odločalo o vsebini.
Minister je še poudaril, da odločanje Sodišča EU o tožbi »nikakor nima nobenega vpliva na veljavnost arbitražne sodbe«, s katero je meja med Slovenijo in Hrvaško dokončno določena in je zavezujoča za obe državi, Hrvaška pa jo mora implementirati. Vse argumente imamo na svoji strani, je poudaril.
Dejal je tudi, da nihče ni rekel, da Hrvaški ni treba izvršiti arbitražne odločbe, medtem ko jo je k temu pozvalo veliko držav.
Zunanje ministrstvo še opozarja, da sodišče EU na mnenje generalnega pravobranilca ni vezano in to mnenje za sodišče ni zavezujoče. »Gre za enega od korakov v postopku, ki teče pred sodiščem. Sodišče začenja posvetovanje o zadevi in verjamemo, da bo prisluhnilo našim pravnim argumentom in ne sledilo mnenju pravobranilca. V kolikor bo sodišče EU odločilo, da je tožba Slovenije dopustna, bo nadaljevalo postopek z vsebinsko opredelitvijo Hrvaške.«
Pikamäe: Razmejitev državnega ozemlja ni pristojnost Unije
Kot je sporočilo sodišče EU, je generalni pravobranilec najprej opozoril, da je namen tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti ugotoviti ravnanje države članice, ki je v nasprotju s pravom Unije, in doseči, da se to ravnanje konča. Preučeval je razmerje med arbitražnim sporazumom in zadevno arbitražno razsodbo ter pravom Unije ter preverjal, ali ta sporazum in ta razsodba Unijo zavezujeta. Pikamäe je ugotavljal, da mednarodno pravo Unijo zavezuje v natančno določenih primerih, in sicer da jo zavezujejo mednarodne konvencije, ki jih je sklenila na podlagi določb pogodb, mednarodne konvencije, za katere je prevzela pristojnosti, ki so jih prej izvajale države članice, in običajna pravila mednarodnega prava, kadar izvaja svoje pristojnosti.
Mednarodne konvencije, ki s temi primeri niso zajete, niso akti Unije niti Unije ne zavezujejo. Generalni pravobranilec je ob sklicevanju na sodno prakso sodišča opozoril, da ozemeljsko področje uporabe pogodb ustreza objektivnemu podatku, ki ga vnaprej določijo države članice in ki ga mora Unija upoštevati. Zato je menil, da razmejitev državnega ozemlja ne spada na področje pristojnosti Unije in torej sodišča.
Ocena pravobranilca: arbitražna razsodba ni bila izvršena od obeh, meja zato ni določena
Generalni pravobranilec je preučeval tudi predloge Slovenije. V zvezi z razmerjem med arbitražnim sporazumom in arbitražno razsodbo na eni strani ter pravom Unije na drugi strani je ugotovil, da to ne spada pod nobenega od navedenih primerov, v katerih mednarodno pravo Unijo zavezuje. Generalni pravobranilec je glede zatrjevane kršitve vrednote pravne države in načela lojalnega sodelovanja menil, da sta ti problematiki le akcesorni v razmerju do vprašanja določitve meje med zadevnima državama članicama na kopnem in na morju ter da sodišče zato ni pristojno za odločanje o teh očitkih.
Generalni pravobranilec je poleg tega navedel, da je v skladu s sodno prakso sodišča načelo lojalnega sodelovanja samostojna podlaga za obveznosti v primerih, v katerih je Unija pogodbenica mešanega sporazuma, ali v primeru izvajanja obveznosti, ki izhajajo iz pogodb Unije. Očitano ravnanje pa ni zajeto z nobenim od teh dveh primerov. Glede domnevnih neizpolnitev obveznosti, ki izhajajo iz skupne ribiške politike, nadzora meja in pomorskega prostorskega načrtovanja, je generalni pravobranilec ugotovil, da se Slovenija opira na premiso, da je bila meja določena z arbitražno razsodbo. Vendar je poudaril, da ta razsodba v odnosih med zadevnima državama članicama ni bila izvršena. Na podlagi tega je sklepal, da z vidika prava Unije meja med tema državama članicama ni bila določena.
Zato je pravobranilec Pikamäe iz tega izpeljal, da želi tako Slovenija implicitno doseči izvršitev arbitražne razsodbe, kar ne spada na področje pristojnosti Unije. Generalni pravobranilec je zaključil, da so domnevne kršitve prava Unije akcesorne v razmerju do vprašanja določitve meje med Hrvaško in Slovenijo. Taka določitev pa po svojem bistvu pomeni vprašanje mednarodnega javnega prava, za katero Sodišče ni pristojno.
