Pomembne osebnosti in njihove zapuščine pogosto najdejo svoje zadnje zatočišče v svojih rojstnih krajih, kot je to v primeru Franceta Prešerna (Vrba), Otona Župančiča (Vinica), Jožeta Plečnika (Ljubljana) in drugih. Tako je tudi v tujini, kjer pa poleg muzejev, posvečenih posameznikom, tudi pomembnim športnikom, obstajajo še muzeji, v katerih je prikazana celotna športna zgodovina nekega naroda. Slovencev na tem muzejskem zemljevidu seveda ni. Obstajajo pa pri nas nekateri ponesrečeni poskusi predstavitve športnikov, kot je na primer Hram slavnih, lociran v invalidnem športnem centru Stožice. Avtorji te postavitve so prepričani, da za predstavitev športne tematike zadostuje nekaj s fotografijami polepljenih panojev in par statističnih podatkov. Takšne panojske razstave so slovenski muzealci sicer pripravljali v 50. letih minulega stoletja.
Ampak ne smemo obupati: če so entuziasti spravili skupaj Lekarniški in alkimistični muzej v Radovljici in Muzej norosti v Ormožu, ni vrag, da ne bi enkrat v bodočnosti dobili tudi Muzej športa. Verjetno si slovenski športniki to zaslužijo bolj kot kakšen praznik športa, za katerega se zavzemata predsednik republike in predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije.
V Dolenjskem muzeju nam zagotavljajo, da bodo Štukljevo zapuščino s spoštovanjem in strokovno pozornostjo uredili, o čemer glede na ugled tega muzeja sploh ne dvomim. Dolenjski muzealci tudi napovedujejo, da bodo drugo leto pripravili manjšo razstavo, ki jo bodo kasneje razširili v kompleksno predstavitev, in to v prenovljenem Narodnem (Sokolskem) domu. Za primerjavo: v ljubljanskem Narodnem domu danes domuje Narodna galerija, obstaja pa Sokolski dom na Taboru, ki bi bil s svojim športnim ambientom primeren za razstavo o zgodovini slovenskega športa.
Seveda pa se zavedam, da je to utopija, kot je utopija NUK 2 in še marsikateri projekt kulturnodediščinske narave. Naše politične »elite« namreč knjiga ne zanima, prav tako je ne zanima usoda zgodovinske dediščine. V zadnjem času ta »elita« zapira (Knjižnica inštituta za novejšo zgodovino) ali odganja (Zgodovinski arhiv Ljubljana) tovrstne »nepotrebne« inštitucije.
In če se sedaj vrnemo k našemu olimpioniku, potem moramo omeniti poleg njegove športne odličnosti tudi neko čudno in absurdno poseganje v njegovo življenjsko pot po drugi vojni. Eden izmed preučevalcev Leona Štuklja je zapisal, da je imel Leon Štukelj po drugi vojni težave z oblastjo. Kruta resnica pa je, da ni šlo za neko abstraktno oblast, ampak za stalinistično naravnani režim z asistenco politične policije, ki je brez vsakršnih dokazov Leona Štuklja za nekaj časa spravil v zapor in mu prepovedal opravljanje sodniške službe. O tej človeški nizkotnosti slovenskih stalinistov je sam povedal naslednje: »Samo ugibam lahko, zakaj so mi vse to napravili. Brez vsakih dokazov so me potisnili v svoj zastraševalni stroj, me osebno poniževali, olimpijskega venca z glave pa mi kljub vsemu le niso mogli sneti. Še danes ne morem razumeti pritlehnosti, s kakršno so ljudem podeljevali svobodo. Sicer pa, kaj je bila moja usoda v primerjavi s kakšnim Pučnikom, ki je sedel 6 let.« (Prim. Ivo Kuljaj, Leon Štukelj 100, Ljubljana, 1998, str. 95)
Ampak, ko se je tedanji režim že bližal svojemu koncu, so komunisti, takrat že brez prave orientacije, na pobudo predsednika MOK ugotovili, da je lahko najstarejši olimpionik na svetu, kljub temu da ni bil nikoli član partije, tudi akter njihove in promocije Slovenije v svetu. Ta njegova dejavnost je dosegla višek na otvoritvi olimpijskih iger leta 1996 v Atlanti, ko je s svojim nastopom, polnim elana in človeške vitalnosti, kljub poznim 90. letom, navdušil ves športni svet. Takšne svetovne pozornosti ni bil dotlej deležen še noben Slovenec.
Leon Štukelj je kot častni človek sprejel in odlično odigral to novo promocijsko vlogo, ki jo je prekinila smrt v 101. letu starosti. Mislim, da je po vsem povedanem dokaj razumljivo, da se je Štukljeva dediščina ognila Ljubljani, saj so prav tu v »farovžu« (CK ZKS) in v zloglasni »Slaviji« (Udba) odločali o Štukljevi usodi. In tako bodo pri OKS še naprej razstavljali plastične kopije Štukljevih olimpijskih medalj, v Novem mestu pa tiste prave, ki so v bistvu najbolj dragoceni spomeniki slovenske športne kulture. Gratias, Triumphator!
Dr. Iztok Durjava, Ljubljana