Psovanje naj bi pričalo o pomanjkanju samoobvladovanja in kazalo na slabe navade tistega, ki psuje. Toda skoraj pravilo je, da tisti, ki psuje, pošteno pove, kaj misli, in je zato pogosto tudi prepričljivejši. To pa so lastnosti, ki se cenijo v poslovnem svetu. Pri tem ne smemo spregledati, da so kletvice čisto nekaj drugega, če jih uporabljamo, kadar se nam na primer pokvari avto ali pa če z njimi povemo svojemu šefu, kaj si mislimo o njem. Preklinjanje je bilo skoraj vedno del človeške kulture.
Zelo stare kletvice najdemo že na več tisoč glinastih ploščicah, ki so jih arheologi izkopali ob obalah Nila. Pravzaprav so bile te kletvice takrat še zelo nedolžne: »Naj te poje krokodil« ali pa »Naj ti toča uniči polja«. Na nekem egipčanskem nagrobnem spomeniku je mogoče prebrati temne napovedi za tistega, ki umrlemu ni hotel dati ritualnih nagrobnih daril, in bi jih bilo mogoče prevesti z besedami: »Nategnil boš osla, nato bo osel nategnil tebe, nato pa se bo kletvica lotila še tvoje žene in otrok.«
Stari Rimljani, predvsem filozof Cicero, so bili znani po svojih grdih besedah in v Bibliji kar mrgoli opazk, kot je gadja zalega. V germanskem svetu pa je bila beseda pizdun kar v splošni rabi. Nič ni pomagalo, če je saški knez Friedrich Wilhelm I. leta 1590 izdal ukaz, ki je prepovedal kletvice, in zagrozil z denarno kaznijo vsakemu, ki bi še grdo govoril. Dobrih 400 let pozneje so nekaj podobnega poskušali ameriški zagovorniki lepega angleškega jezika.
Leta 2004 je ameriški senat z zakonom prepovedal in zagrozil z velikimi denarnimi kaznimi televizijskim postajam, če ne bodo v svojih programih odpravile preklinjanja. Po glasovanju o tem zakonu v senatu pa se je podpredsednik Združenih držav Dick Cheney sporekel z nekim senatorjem in mu prav iz srca izrekel besede: Pojdi k vragu!« Psovanje ni torej nekaj nenavadnega, je običajen in popolnoma človeški pojav.
Vodilni pogosto psujejo
Vzrok za to, da ne psujemo ves čas, je, da velja v družbi nenapisano pravilo, ki se je sicer s časom menjalo, vendar je vedno veljalo in ni nikoli zamrlo. Zaradi tega je bil odgovor na vprašanje, ali so kletvice na delovnem mestu primerne, vedno negativen.
Oseba, ki na delovnem mestu vedno nekaj godrnja, jezno loputa z vrati, brca v tiskalnik in ob tem še zakolne, hitro ostane brez službe. Toda predvsem direktorji podjetij in osebe na vodilnih položajih imajo s tem velike probleme. Obstaja neposredna povezava med uspešnostjo podjetja in psovkami. Čim slabše gre podjetju, tem večkrat psujejo vodilni.
Po neki raziskavi se je obseg psovanja med finančno krizo leta 2009 zelo povečal.
Ne ravno za psovanje, pa vendar za njegovo začetno stopnjo, ki napoveduje neprimerne besede, po mnenju pariškega nevrologa iz prejšnjega stoletja Georgesa de La Touretta (1857–1904) štejejo tudi nekateri telesni gibi, kot so zavijanje z očmi, cepetanje, majanje z glavo in podobno, ter zvočni znaki, kot so vzdihovanje, kašljanje in zajemanje sape.
Tu je navadno potrebna le iskrica – in se na nasprotnika usuje plaz grdih besed. Ni pa bilo nikjer ugotovljeno, da bi moški psovali pogosteje od žensk. Le kadar se med seboj psujejo osebe istega spola, je psovanje med njimi precej močnejše.
So pa nekatere specifične situacije, kjer je psovanje samo privilegij. Tako se je neki novopečeni očka zatekel k vodji porodniške klinike ter ga vprašal, kaj si misli o tem, da je začela njegova žena v najhujših porodnih bolečinah psovati njega, njegovo družino z najgršimi besedami, pljuvati naokoli in omenjati različne spolne organe.
Drugače je bila v običajnem življenju žena zelo mirna in je govorila vedno le z izbranimi besedami. Ob tem psovanju se je navzoča babica na vsa usta smejala. Vodja klinike ga je pomiril, da je bilo to sicer zanj verjetno zelo mučno, toda ženske si med porodom pogosto dajejo duška, saj menijo, da jim to lajša bolečine. Kakor koli že, ob takem psovanju in kletvicah se pospeši bitje srca, koža na telesu se napne in postane odpornejša – vse to pa je jasen znak, da so se aktivirale temeljne funkcije možganov in da je bolečine mogoče lažje prenašati.
Sploh so Američani znani po tem, da razmišljajo glasno in tudi preklinjajo glasno. Po statistiki naj bi vsak Američan uporabil kar 80 žaljivih besed na dan, Angleži pa kar za polovico manj. Sicer pa je preklinjanje danes nekako iz mode. Kadar rečemo nekomu, naj gre k vragu, bo ta verjetno samo skomignil z rameni in šel naprej.
Na družbenih omrežjih pa uporabljajo Američani dvakrat toliko psovk in grdih besed kot pa v normalnem pogovoru. Krivulja psovk se pri njih dviguje do sredine tedna, ko doseže svoj vrh, nato začne upadati. Najmanj psovk je zato mogoče na družbenih omrežjih prebrati ob sobotah.
Psovanje in kletvice pa imajo nekaj skupnega z agresivnim obnašanjem, saj je psovanje agresivni govor, je eksistenčni govor v posebnih situacijah. Nekoč so analizirali pogovore pilotov, preden se je letalo zrušilo; bilo je psovanje najhujše vrste – ogroženo je bilo njihovo življenje. Zato ukvarjanje s psovanjem nikakor ni običajen postopek.
Delitev možganov
Ni sicer veliko raziskav o tem, vendar je kar nekaj namigov, da za psovanje ni odgovoren samo tisti del možganov, ki je pristojen za govor. Pacienti, katerih govorni center je poškodovan in težko govorijo, psujejo običajno zelo tekoče in brez težav. Iz nevrološkega vidika lahko le rečemo, da je psovanje v človeškem življenju pomembna stvar, saj je povezano s tistimi deli možganov, ki so povezani z evolucijo. Zato psujemo že od otroštva, čeprav nam starši to prepovedujejo in nas za to tudi kaznujejo.
Iz tega se razvije tabu, ki je globoko zakoreninjen v nas. Kasneje ugotovimo, da je ta tabu mogoče prekršiti, in začnemo psovati, najprej potihoma, potem pa še na glas. Ugotovljeno je bilo tudi, da nadarjeni ljudje, ki tekoče govorijo več jezikov, vedno psujejo v jeziku, v katerem so v otroštvu najprej govorili.
Številni se sprašujejo, ali psujejo ljudje iz nižjih socialnih slojev pogosteje kot tisti iz višjih družbenih slojev, in ugotovili so, da ljudje iz nižjih slojev psujejo pogosteje kot tisti iz srednjih, kakor hitro pa se preselijo v najvišji socialni sloj, se psovanje znova okrepi in ga je skoraj toliko kot v najnižjem družbenem sloju. Lahko le domnevamo, da ima v nižjih slojih agresija še vedno pomembno vlogo, pa tudi želja, da bi s tem izrinili druge in se povzpeli višje.
Najvišji sloj je že dosegel svoj vrh, zato mu je popolnoma vseeno, če koga s psovkami užali. Psujejo, ker si to lahko privoščijo. Starši vzgajajo otroke tako, da jim zabičajo, da psovanje nikakor ni lepa stvar. Toda roko na srce, kateri starš ne vidi rad, da je otrok včasih tudi uporniški, da se postavi zase in se pokaže junaka. Če pri tem malo zakolne, sveta še ni konec.
Psuje se torej na vseh celinah, a je psovanje na posameznih območjih različno. Med severnoameriškimi Indijanci in med nekaterimi ljudstvi južnih morij je psovanje še kar civilizirano in medtem ko Američani in Angleži pri psovkah namigujejo na seks, Nemci pri tem raje omenjajo fekalije. Psovanje je uspešno le takrat, kadar z njim kršimo tabuje. V nekaterih srednjeveških angleških mestih je bilo tako mogoče najti ulične kažipote, ki so kazali pot do četrti rdečih luči in so pri tem omenjali ženske spolne organe – in nihče se ni zgražal nad tem.
Posebno poglavje je psovanje otrok. Otroci z največjim veseljem uporabljajo besede, ki so jih slišali v peskovniku ali na igrišču. S tem preverjajo, kako te besede delujejo na odrasle ali druge otroke. Tako odkrivajo moč govora in si odpirajo okno v nov, njim do takrat zaprt svet.
