Zgodba v finančno pismenem svetu ne bi bila nič posebnega, a kaj ko v našem slovenskem okolju težko trdimo, da razmišljamo o svojem premoženju vseobsegajoče. Prvič, vsi se zavedamo, da je naš pokojninski sistem finančno nevzdržen. Hkrati pa v svoji delovni dobi nič kaj dosti dodatno ne varčujemo. Prvi steber pokojninskega sistema je v Sloveniji vezan na tekoče vplačevanje. Glavne spremenljivke so torej rast BDP ter inflacija prejemnikov in plačnikov. Ni težko oceniti, da nobena od omenjenih predpostavk ni ravno rožnata. Trend rasti cen in BDP je negativen. O slabi demografski sliki pa verjetno ni treba veliko razpravljati.
Torej, kako si omogočimo dostojnejšo jesen? Razmislimo, koliko nas je vplačalo 5,844 odstotka bruto plače v davčno ugoden drugi pokojninski steber. Nekaj časa je sicer še do konca leta, a tudi če smo pri tem vestni vsako leto, dodatna pokojnina ne bo povsem pokrila padca prihodkov. Glavni vir dodatnih prihodkov bi tako moral biti tretji steber. Tukaj ne moremo reči, da smo Slovenci varčni. Varčevanje se sicer povečuje, a kaj ko gre večina varčevanja v prej omenjeni najmanj donosen naložbeni razred – depozite. Namesto da bi se naš kapital plemenitil, kopni kot sneg spomladi.
A nalaganje v delnice in druge finančne inštrumente ni brez sprejemanja tveganja. Od časa do časa se na finančnih trgih dogajajo korekcije in krize, ko lahko hitro izgubimo del premoženja. A temu obdobju sledijo tudi mirna leta prosperitete, ki omogočajo nadomestitev zaostanka. Skratka, danes naložba v depozit za pet let nekako nosi »garantirane« oportunitetne izgube v višini dobrih desetih odstotkov (cilj inflacije ECB je 2 odstotka letno in nekaj stroškov opravnin ter ležarin). Če istih 10 odstotkov potencialne izgube uporabimo pri oblikovanju naložbenega portfelja, že lahko dobimo dobro razpršen naložbeni portfelj z bistveno višjim pričakovanim donosom. Je pa znanstveno dokazano, da se ljudje raje odločamo za jasno izgubo kot za nejasen dobiček. Ali pač ne?
