Res je. Kamen, kotni brusilnik, hrup, vse to skozi leta precej uniči človeka. Klesanje je težavno, neprestano je treba kamen dvigati in prestavljati, požreš ogromno prahu.
Kaj vas potem žene, da ne odnehate?Kamen ima poseben čar. Je zelo star, milijone let, in ima v sebi ravno toliko staro modrost. Ko se z njim ukvarjaš, vsrkavaš vase to, kar kamen ve. Klesanje je tudi nekakšna meditacija. Vzhodnjaške šole alkimije verjamejo, da vsak mineral na koncu svojega razvoja dozori v zlato. V hinduizmu je kamen zaradi svoje trdnosti, statičnosti simbol absolutnega, večnega, nepremakljivega jaza.
Kamen je vsekakor živ. Veliko časa preživljam v kamnolomu, največ na Drenovem Griču, kjer božam kamne in se pogovarjam z njimi, dokler ne sklenemo kompromisa med tem, kaj bi kamen rad bil, in tem, kaj bi rad jaz iz njega naredil. Kamen ni bel papir, na katerega lahko napišeš ali narišeš kar koli, vsak kamen ima drugačen značaj; treba je slediti strukturi njegovih kristalov, barvnim odtenkom, žilam. Vsak kamen v kamnolomu izberem sam.
Kako vrsta kamnine narekuje končno podobo kipa?Seveda je pomembno, kakšen kamen klešemo. Sam najpogosteje uporabljam triadni apnenec z Lesnega Brda, ki je sivorožnate barve. Deluje meseno, kot šunkarica ali tlačenka. Barva kamna pogojuje obliko. Iz takšnega kamna ne moreš izklesati elegantnega akta, nastal bi akt, ki bi poudarjal, da je telo meso. Barva kamna me je napeljala tudi na klesanje okamnin, rastlinskih oblik, cvetov. Barva daje mojim skulpturam nekoliko erotične asociacije, ki jih drugače ne bi imele.
Vaša cikla moških (Favnovo popoldne) in ženskih aktov (Epoptes) imata tudi mistična sporočila.Del ženske serije je iz črnega kamna, tako da so akti povsem neerotični. Ustvaril sem tudi manjši otoček kipcev grotesknih debelih ženskih aktov v čaščenju nekakšnega idola iz črnega kamna. Glavni del te kompozicije pa ima skorajda podobo Hamurabijevega zakonika, ampak z manjšimi dodatki začne delovati kot falični simbol. Gre na eni strani za ironijo, na drugi pa za zelo resna religiozna občutja.
Cikle sem ustvarjal drugega za drugim, vsak je navezan na prejšnjega in vsak prejšnji dobi dodatne pomene z naslednjim. Tako sem jih postavil tudi na tokratni razstavi, razen cikla Favnovo popoldne, ki je pristal v zadnji sobi, sodil pa bi pred cikel Žrtvovanje, torej v fazo, kjer sem se zgledoval po grški umetnosti. Velikost galerijskih prostorov ni dovoljevala, da bi bil povsem dosleden.
Ženski akt iz cikla Epoptes je leta 2002 doživel kar nekaj polemik, preden so ga postavili v avlo filozofske fakultete, med drugim, da akt brez glave žali ženski intelekt.Kip je del večjega cikla in je edini, ki prikazuje akt. Epoptes v grščini pomeni tistega, ki je priča, ki je uveden v obrede. V ciklu sem poskušal razjasniti, za kaj v kiparstvu pravzaprav gre, v čem je misterij kiparskega ustvarjanja. Tukaj ni šlo za poceni erotiko, še manj za žaljenje ženskega intelekta. Prav nasprotno.
Pri grških misterijih so samo že razsvetljeni adepti smeli gledati kipe golih božanstev, preostali so lahko gledali samo zastrte kipe. Preostali kipi iz tega cikla so zdaj v avli ekonomske fakultete v Ljubljani. Tega cikla na tej razstavi ni, tudi zato, ker so kipi preveliki.
Kaj je torej za vas misterij kiparstva?Zame je prva stvar dialog s kamnom, o čemer sem že govoril. Druga stvar je nujnost tipanja. Kip, ki ne vabi nase roke, se mi zdi slab kip. Napačno je, da se ljudje ne smejo dotikati kipov. V muzeju v Kromberku pri Novi Gorici, kjer so razstavljeni kamniti akti Borisa Kalina, mi je pred leti kustosinja povedala, da morajo akte vsak ponedeljek očistiti po prsih in zadnjicah, ker je na njih toliko prstnih odtisov. Ko sem to povedal svojemu profesorju Zdenku Kalinu, bratu Borisa Kalina, je kar vrisnil od veselja. Rekel je, da mora to povedati bratu, ker bo zelo vesel. Ti haptični občutki ob dotiku so veliko starejši od vizualnih.
Vedno so me zanimali tudi začetki umetnosti. Ta se je, tako vsaj meni večina zgodovinarjev religije in arheologov, začela z magijskimi nameni. Zato me je vedno zanimala tudi vloga likovnega znaka v magiji, o čemer sem razmišljal v prvem ciklu Prepleti. Ti vozli so vedno asociirali tudi simbole v talismanski magiji, čeprav se zdaj v obnovljenem ciklu s tem vidikom skorajda nisem ukvarjal. Takrat sem študiral tudi druge stare kulture, recimo kačje stebre v predkolumbijski umetnosti. Bolj kot sodobni trendi so me zanimali arhetipi. Bolj od tega, kaj nam kip »govori«, se ukvarjam s tem, kako kip deluje na nas, na naš živčni sistem, katere čute nam vzdraži in na kakšen način.
O tem pa pišete tudi eseje, pišete poezijo.Nič ne pomaga, če si verbalno spreten, ker gre za stvari, ki se jih ne da ubesediti, čutiti jih je mogoče na drugačne načine. Besede so pravzaprav zelo revne.
