Nacionalni program za kulturo (NPK) velja za ključni strateški dokument, ki naj bi določil razvoj kulture in umetnosti v prihajajočem obdobju. Slovenija sicer trenutno nima veljavnega NPK; zadnji predlog, ki so ga na kulturnem ministrstvu oblikovali v času ministra Antona Peršaka le nekaj mesecev pred koncem mandata prejšnje vlade, je naletel na precejšnje neodobravanje med kulturniško javnostjo, ki mu je očitala neustreznost in nejasnost, tako da nazadnje niti ni prišlo do poskusa njegove potrditve. Do začetka prihodnjega leta naj bi zdaj dobili osnutek predloga za novi NPK, ki bi veljal osem let (2020–2027).
Pripravlja se tudi akcijski načrt
Kritik je bila doslej deležna večina nacionalnih programov: enkrat naj bi bili preveč splošni (in s tem premalo konkretni, da bi bili zares uporabni), drugič premalo »strateški« in jih – glede na razpoložljiva sredstva – realno ni bilo mogoče uresničevati, spominjali so torej na »seznam želja«, ki ga ni nihče jemal resno, četudi naj bi šlo za zavezujoč dokument. Tej večni zagati se poskušajo na ministrstvu tokrat izogniti tako, da bo resolucija nacionalnega programa za kulturo 2020–2027 obsegala tako dolgoročno vizijo za obdobje osmih let kot tudi akcijski načrt, torej poseben operativni del za prihodnja štiri leta (2020–2023). Kot je napovedala državna sekretarka na kulturnem ministrstvu Petra Culetto, naj bi oba dokumenta prišla v javno obravnavo nekje do februarja.
Osrednji vodili pri nastajanju novega NPK sta bili »transparentnost in vključenost vseh deležnikov«, pri čemer je bila javnost v oblikovanje izhodišč vključena predvsem na podlagi tematskih delavnic po različnih slovenskih krajih ter programa Inovativen.si. Seveda bo šele ob predstavitvi končne oblike besedila jasno, kako uspešen je bil takšen pristop, svoje pa bo verjetno dodala tudi javna razprava, ki bo sledila – navsezadnje na ministrstvu zagovarjajo stališče, da je NPK »ključna podlaga za delo številnih v kulturi, zato ga želimo sooblikovati v sodelovanju s širokim krogom zainteresirane javnosti«.
O celovitem pomenu kulture
Pred nedavnim je MK z izhodišči novega dokumenta seznanilo tudi nacionalni svet za kulturo (NSK); to posvetovalno telo, ki mu predseduje Uršula Cetinski, je v njih med drugim prepoznalo tudi razvojno naravnanost. »Ker smo na seji obravnavali zgolj uvod v osemletni nacionalni program za kulturo, medtem ko posamezna poglavja šele sledijo, je seveda nemogoče, da bi dokument kakor koli ocenili, dokler ga ne preberemo v celoti. Tisto, kar se nam je zdelo spodbudno, je bilo, da na sodoben način razmišlja o pomenu kulture za družbo v celoti in da ne gre le za prazno leporečje,« pojasnjuje Uršula Cetinski. »Osebno mislim, da bo pomen kulture in umetnosti, ki sta prostor avtonomnega razmisleka o družbi, njenih vrednotah in silnicah, v prihodnosti veliko pomembnejši, kot se marsikomu v tem trenutku dozdeva: to področje družbenega življenja, ki lahko opravlja pomembno povezovalno funkcijo, je veliko več kot dekor ali prostočasna vsebina, kar bi bilo pametno čim prej tudi v resnici ozavestiti.«
Člani sveta so poudarili potrebo po medresorskem povezovanju kulture z drugimi področji in opozorili na nujnost »drugačnega pozicioniranja delovanja ministrstva za kulturo«, s čimer bi dvignili kakovost upravljanja v kulturnem sektorju in prispevali k njegovi debirokratizaciji. »Čeprav je MK tako kot vsa druga zavezano pravilom delovanja v skladu z zakoni in predpisi, je treba njegovo delovanje čim bolj prirediti specifičnim vsebinam, s katerimi se ukvarja,« meni Uršula Cetinski. »Že same kandidature za javno podporo, ki v resnici do določene mere tudi določajo naravo prijavljenih projektov, je treba zastaviti tako, da ne dušijo umetniških vsebin, temveč omogočajo maksimalen izkoristek idej in ciljev.«
NSK je še sporočil, da se bo v prihodnjem letu posvečal predvsem temam, kot so vključevanje kulture v kohezijske politike, prostorska problematika v kulturi, s katero se soočajo tako javni zavodi kot nevladne organizacije (podali so tudi pobudo za analizo načrtovanih, vendar nerealiziranih investicij v kulturno infrastrukturo od osamosvojitve dalje in analizo javnih sredstev, ki so bila porabljena v ta namen), digitalizacija v kulturnem sektorju (za boljši in hitrejši dostop do kulturnih in drugih vsebin), dostopnost kulture v Sloveniji (glede na geografske, socialne ter druge okoliščine), razvoj slovenske muzejske mreže in pa medresorsko sodelovanje med ministrstvom za kulturo in drugimi ministrstvi.
