Zakaj ne smemo pozabiti Bavčarja, 5.

In potem se čudimo, zakaj nam ne deluje pravna država, ko pa so se take in številne druge nezakonitosti dogajale že od samega začetka samostojne države. Šlo je za množično kršenje osnovnih človekovih pravic, ki jih je moralo popravljati evropsko sodišče za človekove pravice, ker jih mi nismo hoteli. Načrtovalec in avtor izbrisanih je bil Jože Pučnik, ki se je 16. decembra 1990 na govoru v Ljutomeru zavzel za rešitev, ki državljanstva ne bi priznala vsem, ki so na dan plebiscita imeli stalno prebivališče v Sloveniji. Kakšna človeška nestrpnost Demosa in Peterletove vlade, ki je 25.671 prebivalcev Slovenije z eno potezo izbrisala z obličja sveta, ostale pa so brezimne žrtve papirnatega holokavsta in sramota Slovenije! Danes nam manjka prebivalcev in spodbujamo priseljevanje tujcev, takrat pa smo praktično svoje ljudi uničevali.

Srečko Knafelc je v Dnevnikovih pismih bralcev (3. decembra) poleg Bavčarja iz tistih let opozoril na še eno zgodovinsko epizodo ob omembi skupine pogumnih, modrih, razsodnih ljudi, med katerimi je posebej omenil poveljnika Teritorialne obrambe Ljubljanske pokrajine Miho Butaro, ki da se je 28. 6. 1991 uprl groznemu in uničevalnemu ukazu Janše, da se napadejo vojašnice JLA v Ljubljani in drugod ter da je tako Butara takrat rešil Ljubljano pred uničenjem. Resnica pa je čisto drugačna. Neumnemu in grozljivemu ukazu Butare kot poveljniku TO v Ljubljani za hkratni napad na vojašnice JLA so se pa res odločno uprli njegovi podrejeni poveljniki enot TO, ki so bili ob vojašnicah. Ti poveljniki enot pa so res bili toliko razumni in odgovorni do ljudi in države, da so zavrnili ukaz Butare, ker bi v nasprotnem bilo veliko nepotrebnih žrtev in uničenja. Ti poveljniki TO, ki so ukaz Butare zavrnili (njemu pa sta to ukazala Slapar in Janša), so pravi vojni junaki Slovenije v letu 1991.

To so poveljnik litijskega odreda TO Avgust Cvetežar, Neven Borak in drugi iz Ljubljane ter Jožef Molk z Vrhnike, ki mu je njegov nadrejeni Butara takrat celo zagrozil, da ga bo zamenjal, če v petnajstih minutah ne bo začel streljati po vojašnici na Vrhniki, kjer je bila takrat najmočnejša enota JLA v Sloveniji, prva oklepna brigada z veliko ognjeno močjo. Poveljnik TO Vrhnike Molk je Butarov ukaz za napad zavrnil z razlogom, da nima s čim napadati, da je to neumnost, ki si je Vrhnika ne more privoščiti, da je nasprotnik premočan in da ta nikogar ne napada. Ker Molk ni hotel streljati in napasti vojašnice, je Butara ukazal zamenjavo Molka z rezervnim majorjem TO Parazajdo iz Ljubljane, ki pa po seznanitvi z razmerami na Vrhniki tega ni storil. In po vsem tem je Miha Butara pred dvema letoma v Delu celo javno razglašal, kako je on zavrnil ukaz za napad vojašnic in da je rešil Ljubljano. Kje pa!