Čudna, napol presenetljiva napol predvidljiva so poustvarjalna pota naših dveh osrednjih simfoničnih orkestrov. Priznati moram, da sem filharmonikom (v modremu abonmaju) prisluhnil brez prave vstopne zbranosti, predvsem zaradi spomina na predhodni dosežek dirigenta Olarija Eltsa, ki pa je tokrat pripravil z Mozartom (Simfonija št. 40) in navezavami nanj sijajen, povsem svež uvid v »staro« glasbo. Ob večeru radijskih simfonikov pa sem se podobno kot večina drugih poslušalcev najbrž ujel v pričakovanja, ki so povezana z ljubljanskim oziroma slovenskim kultom gostujočega solista Stefana Milenkovića. Srbski violinist in njegova priljubljenost sta postala kar vsebina koncerta, sicer posvečenega Beethovnovi glasbi.
Milenković je čedalje bolj ujet v lastni kult. (Foto: arhiv CD)
Iz prisluha izvedbi smem tvegati z mislijo, da je v lastni kult čedalje bolj ujet tudi sam Milenković. Njegovo zrenje na Beethovnov Violinski koncert, ki prevaja el...