Številni Britanci se, tako kot opozicija, bojijo, da bi po brexitu in sklenitvi trgovinskega sporazuma z ZDA britanski javni zdravstveni sistem NHS postal lovišče ameriških farmacevtskih orjakov. In ne zaupajo premierju Borisu Johnsonu, še manj pa Donaldu Trumpu, ki to zanikata, čeprav je pred kratkim prišlo na dan, da so že potekala tajna pogajanja o tem.
Konservativci računajo predvsem na probrexitske glasove, a se zavedajo pomena, ki ga Otočani pripisujejo brezplačnemu zdravstvu. Čeprav je privatizacija zdravstva že desetletja slabo skrita želja konservativcev, je Boris Johnson v nedeljo »v pismu volilcem« hvalil vlado iz leta 1945 (bila je laburistična!), ki je ustvarila državno zdravstvo (NHS). Opisal ga je kot enega od največjih dosežkov britanske politike v dvajsetem stoletju. Dodal je, da so četrtkove volitve najpomembnejše v več sto letih in da se bo njihov izid čutil še desetletja.
Nevarni rdečkar in nevarni šarlatan
To vsekakor drži. Pa ne samo zaradi brexita ali zdravstva, saj Johnson in Corbyn Britancem ponujata zelo različni viziji prihodnosti: prvi neoliberalno kapitalistično, drugi pa »skandinavski« socializem. Kot opozicija tudi levičarski tednik Observer volitve razglaša za priložnost, da Britanci »odvzamejo oblast nevarnemu šarlatanu Borisu Johnsonu«, desničarski Sunday Telegraph pa, tako kot konservativna vlada, da so volitve priložnost za to, da Britanci rečejo da brexitu.
Mail on Sunday prepričuje bralce, da bo glas za Johnsona ne samo omogočil brexit, ampak tudi »rešil laburiste pred sedanjim vodstvom«. Sunday Times pa bolj premeteno trdi, da je njihova naloga preprečiti Corbynov prihod na Downing Street 10, ter dodaja: »Premierjeve pomanjkljivosti so vsem na očeh, številne grožnje, ki jih prinaša laburistični vodja, pa se skrivajo pod površjem.« To naj bi bili marksistične dogme in ekstremizem. Desničarski tisk že dolgo tekmuje v prikazovanju Corbyna kot nevarnega rdečkarja.
Znani politiki vseh treh vodilnih opozicijskih strank, laburistov, liberalnih demokratov in škotske SNP, so samo nekaj dni pred volitvami pozvali »protitorijske« volilce, naj glasujejo taktično, da konservativci ne bi dobili večine v novem parlamentu. Ne za »svojo« stranko, ampak za opozicijsko stranko, ki ima največje možnosti za to, da porazi konservativce ali prepreči njihovo zmago v volilnih okrožjih, v katerih je bil na prejšnjih volitvah izid tesen.
Remi na zadnjem soočenju
Zadnje televizijsko soočenje Johnsona in Corbyna, ki je bilo v petek zvečer, se je končalo z remijem. Agresivni Johnson je krilil z rokami, hotel biti duhovit in zabaven. Svojo oguljeno frazo »izpeljimo brexit« je neusmiljeno ponavljal kot nekakšno univerzalno rešitev za vse britanske križe in težave. Corbynu je očital pomanjkanje voditeljstva, ker trdi, da je brexitsko nevtralen.
»Ne moremo še naprej govoriti, da zastopamo ali 48 odstotkov ali 52 odstotkov ljudi (izid brexitskega referenduma). Jaz hočem voditi vlado, ki bo zastopala vso državo,« pa je dejal Corbyn in verjetno poskrbel za najboljšo izjavo večera. Največ je govoril o državnem zdravstvu, poglabljanju neenakosti in revščini v britanski družbi. Laburisti so bili zadovoljni z zelo državniškim nastopom Corbyna, ki se največkrat ni odzval na Johnsonove nizke udarce. Na primer na trditev, da je podpiral Iro in da hoče razcepiti britansko unijo. Po enem od nizkih udarcev je Corbyn omenil Johnsonove novinarske članke kot spodbujanje rasizma in sovraštva, po drugem pa ga je pozval, »naj pokaže vsaj nekaj poštenosti v svojih odgovorih«.
