V prihodnjem letu bo minilo šest desetletij od prve jugoslovanske alpinistične odprave na Trisul. Pet let pozneje so pionirji slovenskega himalajizma poskušali osvojiti Kangbačen, leta 1969 pa so preplezali Anapurno II in Anapurno IV. Ob obletnici prvih himalajskih odprav bo v sredo zvečer v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani srečanje alpinistov, ki so na njih sodelovali in bodo za zbrano občinstvo obudili spomine na pionirske poskuse Slovencev v Himalaji.
Prvih sedem naših himalajcev je junija 1960 pod vodstvom Staneta Kersnika odšlo v indijsko Himalajo v zelo skromnih razmerah. Cilj odprave je bil Trisul: Aleš Kunaver in Ante Mahkota sta s prvenstveno smerjo na Trisul II (6690 m) opravila prvi slovenski oziroma jugoslovanski vzpon na šesttisočak, skupaj z Marjanom Keršičem - Belačem pa sta se povzpela še na Trisul III (6270 m).
Leta 1965 je v Himalajo odpotovala odprava z dvanajstimi člani. Njihov cilj je bil še neosvojeni vrh Kangbačen (7902 m). Vrha niso osvojili, Pavle Dimitrov in Anton Sazonov - Tonač sta obstala na 7800 metrih, le sto metrov pod vrhom. Ljubo Juvan in Metod Humar sta kot prva pristopila na bližnjo Koto 7538 m (kot se je takrat imenoval Jalung Ri), ki velja za drugi najvišji vrh, ki smo ga kot prvi osvojili Slovenci. »Več kot dvotedenski pristop do gore, vroče sonce, monsunsko deževje, blato, pijavke, uši… Povsem drugačna Himalaja, kot sem si jo predstavljal,« se poskusa na Kangbačen spominja Anton Sazonov - Tonač. »Danes sem miren in vesel, da vse nespameti in negotovi koraki tistega časa niso bili zaman in je slovenski alpinizem v svetovnem vrhu.«
Najboljši vzpon leta 1969
V letošnji jeseni mineva 50 let, odkar so šli slovenski alpinisti pod vodstvom Aleša Kunaverja poravnat račune na Kangbačen. A jim nepalske oblasti niso izdale dovoljenja za vzpon, ponudili pa so jim ga za Anapurno II (7937 m). Na vrh sta splezala Kazimir Drašlar - Mikec in Matija Maležič - Matic. Potem so Kunaver, Jože Andlovic in Lojze Golob osvojili še Anapurno IV (7540 m). Oba vrhova so dosegli v klasičnem odpravarskem slogu, s postavljanjem višinskih taborov, napeljevanjem fiksnih vrvi in z velikim številom navez alpinistov.
»Kronisti so zapisali, da je bila to najuspešnejša odprava jeseni 1969. Začetnikov? Ali pa se je le končala učna doba,« pravi Kazimir Drašlar - Mikec. »Tistih nekaj koncev prstov, ki so končali v nekem nepalskem kurniku, je le še spomin.«
Šest let pozneje je slovenska alpinistična odprava pod Kunaverjevim vodstvom po prvenstveni smeri preplezala južno steno Makaluja (8463 m). To je bila šele tretja preplezana stena v Himalaji in dosežek naših gornikov je postavil Slovenijo ob bok himalajskim velesilam. Leta 1977 sta Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik osvojila vrh Gašerbruma I (8068 m), drugega slovenskega osemtisočaka, pred 40 leti, 13. maja 1979, pa sta kot prva Slovenca stopila tudi na Everest (8848 m). Vodja te odprave je bil Tone Škarja. »Z vzponom na Anapurno II in IV smo potrdili sposobnost plezanja na velikih višinah. Tudi četrta odprava je namesto za Kangbačen dobila dovoljenje za Makalu. Vrha ni dosegla, je pa preplezala južno steno,« pravi Tone Škarja. »Dolg na obeh gorah smo poravnali v naslednjih letih: na Kangbačnu leta 1974 in leto pozneje na Makaluju. Posebej zadnji nas je uvrstil med himalajske velesile. Od takrat je zgodba znana – vse do zadnjega osemtisočaka, Anapurne, leta 1995.«
