Po prvem dnevu z napetostjo pričakovanega kongresa socialnih demokratov (SPD) se je splošno politično vznemirjenje v Nemčiji, ki ga je konec prejšnjega tedna povzročil izid glasovanja članov SPD za strankin sopredsedniški par, nekoliko poleglo. Že Saskia Esken, ki je nato dobila 75,9 odstotka glasov, in Norbert Walter-Borjans, ki je dobil 89,2 odstotka glasov, sta v predstavitvenih nastopih dala vedeti, da njun cilj ni izstop iz koalicije za vsako ceno, pač pa ugotoviti, ali in kako je mogoče v dogovoru s koalicijskima partnericama uresničiti zahteve, ki sta jih predlagala in ki jih je kongres sprejel kot akcijski načrt.
Naložbe za prihodnost
Bila sem in sem skeptična, ko gre za veliko koalicijo, je tako dejala Saskia Esken, a v skladu s predlaganimi sklepi CDU in CSU ponujamo pogovore in s tem realistično priložnost za nadaljevanje dela – »nič več, a tudi nič manj«. Ker je iz tabora koalicijskih partneric in tudi kabineta kanclerke Angele Merkel že med tednom prišlo več izjav, da koalicijske pogodbe ni mogoče »odpirati«, v SPD tudi včeraj niso pozabili poudariti, da je njihova poteza povsem v skladu s pogodbo, saj ta ob polčasu mandata predvideva ne le pregled uresničenega, pač pa dopušča tudi dopolnitev zaradi »medtem spremenjenih okoliščin«.
Kot prvo točko za pogovore SPD predlaga »naložbe za prihodnost«. Gre za skupno 450 milijard evrov naložb v infrastrukturo, stanovanja, šole, vrtce in bolnišnice na zvezni, deželni in občinski ravni v obdobju desetih let. To bi pomenilo, kakor je v svojem govoru poudaril Walter-Borjans, da bi bilo treba pozabiti na dolžniško zavoro, nemško inačico fiskalnega pravila, in črno ničlo, politiko izravnanega proračuna, ki jo z enako odločnostjo kot njegov konservativni predhodnik Wolfgang Schäuble sedaj zagovarja socialdemokratski finančni minister Olaf Scholz. Vendar so se medtem okoliščine res spremenile, kajti prav včeraj objavljeni podatki o oktobrskem nazadovanju nemške industrije (na letni ravni za več kot pet odstotkov, kar je slabše od najbolj črnih napovedi) utegnejo krščanske demokrate (in Scholza) vsaj malo omehčati.
Poleg tega socialni demokrati od CDU in CSU pričakujejo pripravljenost na revizijo komaj dobro sprejetega podnebnega svežnja, ki je po njihovem mnenju vse preveč prizanesljiv in ne zagotavlja uresničevanja dolgoročnih ciljev podnebne politike, prav tako pa naj ne bi bil socialno pravičen. SPD predlaga štirikratno povišanje cene CO2 in prerazdelitev davčnih prilivov iz tega naslova med socialno najšibkejše. Tretja točka njihovih zahtev je z delovnopravnega področja, med drugim je izrecno zapisano povišanje urne postavke minimalne plače na 12 evrov, četrta pa se nanaša na digitalizacijo, med drugim obdavčitev velikih ponudnikov internetnih storitev in zagotavljanje delovnopravnih pravic v tako imenovani delitveni oziroma platformski ekonomiji.
Ključna dilema
Oba novoizvoljena sopredsednika sta bila včeraj v svojih govorih poudarjeno konstruktivna tako do koalicijskih partnerjev kot do tistega krila stranke, ki ju doslej ni podpiralo. Poleg »solidarnosti« je bil »skupaj« verjetno pojem, ki sta ga največkrat uporabila, za ploskanje, ki sta ga bila deležna, pa bi bilo težko reči, da je bilo navdušeno, čeprav tudi zgolj vljudnostno ni bilo. Je pa bilo zato iz nastopov nekaterih delegatov razvidno, da je »spravljivost« Eskenove in Walter-Borjansa vznejevoljila levo krilo stranke, ki je prepričano, da bo SPD z vztrajanjem v koaliciji še naprej izgubljala podporo volilcev. SPD kljub novemu vodstvu in sprejetemu akcijskemu načrtu torej ključne dileme še ni razčistila, v koaliciji pa pravzaprav ostaja zgolj pogojno.
