No, priča smo ne le nesoglasjem znotraj zveze Nato pred očmi vsega sveta, ampak pravemu in grobemu prepiru med pomembnejšimi članicami, prepiru, iz katerega ne vemo, kako bo zavezništvo izšlo brez hujših in težko ozdravljivih posledic. Sam sem zagotovo prej na strani Macrona kot preostalih protagonistov: prvič, ker če organizacija še ni povsem možgansko mrtva, je na intenzivni ali paliativni oskrbi; drugič, ker sta njena politika in ravnanje podvržena vodilnemu vplivu predvsem ZDA in deloma tudi Turčije (evropske članice ne skrivajo strahu pred navalom beguncev, ki jih za zdaj ta še zadržuje na svojem ozemlju, čeprav tu pa tam ponavlja, da jim bo odprla poti v Evropo) in ker v ničemer ne prispeva k preživetju planeta pred globalnim segrevanjem, prej narobe; tretjič, ker če je kdo kriv za epohalne spremembe svetovnega reda, ki so načele tudi Nato, je to ravno ameriški predsednik Donald Trump z geslom »Amerika first!« oziroma z odstopom od multilateralizma; in četrtič, ker ponuja še enkrat priložnost in kar nekaj dodatnih argumentov za poziv naši politiki k premisleku o smiselnosti vztrajanja pri takem članstvu, v luči tega, da bo stanje vse slabše in naša domača varnost nič bolj zanesljiva.

Če vam, spoštovani predsednik republike Borut Pahor, predsednik vlade Marjan Šarec, predsednik državnega zbora Dejan Židan ter ministra za zunanje zadeve in obrambo, Miro Cerar in Karl Erjavec, ni nerodno biti v taki druščini, meni je, zelo. In verjamem, da tudi pretežnemu delu dobromislečih državljank in državljanov Republike Slovenije. Se motim? Ob 15-letnici našega članstva v Natu zberimo pogum in povprašajmo znova ljudi, ali bi z njim nadaljevali oziroma bi se raje zatekli k nevtralnosti kot naši severni sosedje pa še nekaj skandinavskih članic EU? Če bo še enkrat prevladal da temu članstvu, bom sam umolknil in predlagam enako vsem natoskeptikom. Vsaj do trenutka, ko bomo zagovornikom lahko dejali: »Kaj smo že rekli?«

Aurelio Juri, nekdanji slovenski in evropski poslanec, Koper