Zato se želimo s tem odgovorom navezati na nekatere avtorjeve trditve v njegovem članku in hkrati dodati še nekaj pogledov na to problematiko. Začnimo pri naslovu »Čigavi so slovenski zasebni gozdovi?«. Lahko bi ga razumeli kot retorično in atraktivno vprašanje, ki naj pritegne bralca k materiji. Vendar dr. Šinko tudi v samem tekstu izpostavi, da se »zato zastavlja vprašanje, kdo je pravzaprav lastnik slovenskih zasebnih gozdov…« in tudi »V gozdarstvu se tako ob opazovanju stoječih dreves lahko vprašamo, čigava pravzaprav so.« Omejitve, ki jih družba nalaga lastnikom gozdov pri gospodarjenju z gozdovi, so mnogotere, vendar v sedanji ureditvi nikakor ni mogoče postaviti pod vprašaj lastninske kategorije ne gozda ne lesa kot njegovega produkta. Lastninska pravica pomeni imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja lahko določi samo zakon. Zato je odgovor na naslov članka jasen: zasebni gozdovi so v lasti njihovih lastnikov in glede tega ni nobene dileme. So pa tovrstna vprašanja dobro netivo za populistične trditve o »neomejeni ustavni svetosti zasebne lastnine«.

Dejstvo je, da vsaka kolikor toliko umna družba (skupnost, država) postavlja nekatere omejitve pri gospodarjenju z gozdovi. Na Velikonočnem otoku tega niso storili, zato danes občudujemo le čudovite kamnite skulpture na otoku brez vegetacije. Na slovenskem ozemlju smo imeli različne gozdne redove (mimogrede: prvi gozdni red sega v čas, ko niti Svetega pisma še nismo imeli v slovenščini!) že več stoletij nazaj, ki so določali rabo gozdov in postavljali omejitve pri njej. Gozdni redovi so se pojaviti takrat, ko so lastniki gozdov gozd že uničili ali so bili na dobri poti, da to storijo. Tudi izraz etat, ki ga verjetno pozna vsak lastnik gozda in pomeni možen posek na neki površini, izhaja iz francoske besede état, kar ne pomeni prav nič drugega kot država. Torej država zaradi skupnih potreb postavi določeno omejitev na lastnini, da ne pride do negativnih posledic za celotno družbo. V Sloveniji trenutno »etat« dosega domala 80 odstotkov prirastka, kar je najvišja stopnja v zadnjem obdobju. Lastniki gozdov, razen nekaterih izjem, še zdaleč ne koristijo dovoljenih količin rabe lesa, razen če jih »posekajo« vremenske ujme, ki so v zadnjem času vedno bolj pogoste. V tem pogledu torej omejitve niso velike. Ob robu tega pisec članka tudi pozabi na številna vlaganja, materialne in nematerialne spodbude, ki jih država nudi lastnikom gozdov (zagotavljanje sadik, sofinanciranje gojitvenih in varstvenih del, sofinanciranje vzdrževanja gozdnih cest, financiranje izdelave gozdnogospodarskih načrtov, financiranje javne gozdarske službe in terenske mreže revirnih gozdarjev in še bi lahko naštevali).

Kakšna pa je tista prava in ustrezna stopnja družbenih omejitev (in zahtev)? Odvisna je od mnogih dejavnikov. Morda je v današnjem trenutku v prvi vrsti treba izpostaviti okoljskega. V luči drastičnih klimatskih sprememb in posledičnih motenj tudi v gozdnih ekosistemih ter v luči pomena gozdov za blaženje klimatskih sprememb se bodo morebiti prav kmalu družbene omejitve in zahteve do gozdov celo drastično povečale. Če radikaliziramo – ali je pitna voda zasebna dobrina? In prav gozd je osnovni porok nemotene oskrbe s kvalitetno pitno vodo. Podobno bi lahko navedli za zmanjševanje posledic poplav, neurij in podobno. Avtor članka dr. Šinko pravilno ugotovi, da se bodo gozdovi, »samozadostni, kot so, na dolgi rok seveda prilagodili spremenjenim okoljskim razmeram«. Tudi to je res, da »imajo uporabniki gozdov in gozdnih dobrin svoje predstave o tem, kakšen gozd si želijo«. Pozabi pa dodati, da mora imeti tudi država kot skupnost jasno vizijo, kakšnih gozdov si želi. In ta vizija je marsikdaj v nasprotju z načelno legitimnimi interesi po maksimiranju profita iz lastnikovega premoženja – gozda. Naslednji sklop dejavnikov, ki narekuje obseg družbenih omejitev in z njo povezano organizacijo gozdarstva, je družbena dediščina v povezavi z lastniško strukturo zasebnih gozdov. Splošno znano dejstvo je, da smo na marsikaterem področju prenormirani, na tem mestu tvegamo tudi trditev, da je to posledica tudi nekakšnega narodnega značaja – na individualni ravni ne želimo prevzemati odgovornosti, raje vidimo, da nekdo drug deluje namesto nas, ostane pa prostor za negodovanje in kritiziranje. Nakazana teza dr. Šinka, da bi večja liberalizacija gospodarjenja z gozdovi v Sloveniji pomenila tudi večjo dejavnost in odgovornost lastnikov gozdov, je precej vprašljiva. Povprečen slovenski posestnik, imenujmo ga Janez Novak, ima 2,7 hektara gozda, ekonomsko ni odvisen od njega in sam ne opravlja del v svojem gozdu ter ni v rosnih letih. Davčno ga ta gozd ne obremenjuje, zato ga ni primoran prodati. Živi v veri duhovne dediščine svojih prednikov s podeželja, ki uči, da je gozd nekakšna ekonomska rezerva za hude čase. Družbeni pogled na gozd kot ekosistem je bistveno drugačen od pogleda Janeza Novaka na njegov gozd. Konflikt med družbo in Janezom Novakom je logičen in neizogiben. Družba in Janez imata problem. Problem ima v skorajda vsaki evropski državi, ki jih navaja dr. Šinko, deloma drugačno naravo, zato tudi rešitve ne morejo biti identične.

Če obstaja problem, ga je treba reševati. Najbolje z dialogom. Če se problema ne rešuje, problem preraste v konflikt. Pristojno ministrstvo je v letošnjem letu začelo s procesom, ki se posrečeno imenuje gozdni dialog in pomeni platformo za reševanje problema. Pozno, a pot je prava. V gozdnem dialogu mora poleg interesov lastnikov gozdov in nelastnikov gozdov, ki gozd uporabljajo za rekreacijo in nabiralništvo, svoje mesto najti tudi glas skupnosti. Potrebno je družbeno soglasje, ki rezultira v zakonu. Na videz banalna, a občutljiva lastniška vprašanja, ki izhajajo iz rabe gozdov, so na primer na Švedskem z mukotrpno, a dejansko participacijo reševali več let. Potem pa so vprašanje zaprli z zakonom in verjetno se na Švedskem ne sprašujejo, čigavi so švedski zasebni gozdovi.

V članku dr. Šinko navaja tudi, da si »javna gozdarska služba (...) sicer prav tako pripisuje zasluge za stanje slovenskih gozdov, vendar nima pravih sredstev za stvarno obvladovanje skoraj milijon hektarjev zasebnih gozdov«. Sredstva, ki so javni gozdarski službi na razpolago, so predpisana v zakonu o gozdovih in si jih ne more prosto izbirati. Prav bi bilo, da se v gozdnem dialogu prouči optimalnost ureditve javne gozdarske službe, ki na podlagi zakona o gozdovih vodi več kot 80.000 upravnih postopkov na letni ravni (če je bralec morda upravni pravnik, je zdaj verjetno zastrigel z ušesi). Ob tem ima na razpolago 22 milijonov evrov sredstev za delovanje celotne službe, kar pri 650 zaposlenih, vključno s terenskimi stroški dela, znese nekaj več kot 30.000 evrov na zaposlenega na leto. Ob 80.000 upravnih postopkih in ob izdelavi gozdnogospodarskih načrtov, ki imajo status predpisa, na ravni ministra deluje v obliki javnega zavoda, kar ji ne nazadnje ne omogoča niti uporabe dokumentarnega sistema, ki je sicer samoumeven za vso javno upravo. Ob navedenih dejstvih trditev dr. Šinka, da »javna gozdarska služba, ki je zdaj najpomembnejši posamezni institucionalni dejavnik v slovenskem gozdarstvu, pa sama tudi ne bo predlagala zmanjšanja svojih pristojnosti in obsega dela«, ni najbolj na mestu. Na obseg dela in na finančno podhranjenost pri sedanji sistemski ureditvi ves čas opozarjamo, redno pripravljamo tudi predloge sprememb operativnih predpisov. Smo pa kot javni zavod in nosilec javnih pooblastil v prvi vrsti izvajalec po zakonu naloženih obveznosti. V sodobni demokratični družbi spremembe vedno prihajajo v redosledu: problem, družbeni dialog, vključno z dognanji znanosti in stroke, politični konsenz v parlamentu (zakon) in izvajanje skozi državne institucije, tudi javno gozdarsko službo, ter temu ustrezno ravnanje državljanov.

Do takrat pa so slovenski zasebni gozdovi, brez vznemirjanja, še vedno zasebni. Če je koga zaskrbelo za njegovo lastnino, priporočamo vpogled v zemljiško knjigo.

TOMAŽ HROVAT, Zavod za gozdove Slovenije