Claude Onesta, Francija 62 let
Najuspešnejši francoski trener že nekaj časa ne vodi več reprezentance kot trener, je pa zato aktiven kot generalni menedžer v administrativnem delu galskih petelinov. V mladosti (1968–1987) je igral za Fenix Toulouse, kjer je bi kasneje trener. Leta 2001 je prevzel treniranje reprezentance in do leta 2016, ko je mesto prepustil Didierju Dinartu, osvojil vse in še več. Upokojeni strokovnjak je med drugim dobil dve zlati olimpijski medalji (Peking 2008, London 2012), trikrat je bil s Francijo svetovni prvak (Hrvaška 2007, Švedska 2011, Katar 2015) in trikrat evropski prvak (Švica 2006, Avstrija 2010, Danska 2014). Rokometni delavec, rojen v Albiju, ima ob tem z največjih tekmovanj v rokometu še eno srebrno medaljo in tri bronaste. Kot nalašč za prenovo naše reprezentance, bi lahko rekli, a zdi se, da bi bil predrag, in morda je še dobro, da se je upokojil. Mimogrede, tudi njegova hčerka Marina je igrala rokomet, njegov bratranec Gérard Onesta pa je eden najpomembnejših evropskih zelenih politikov, med drugim bivši podpredsednik evropskega parlamenta.
Vladimir Maksimov, Sovjetska zveza, Rusija 74 let
Eden najboljših ruskih rokometašev (član partije od leta 1972) je v 172 tekmah za Sovjetsko zvezo menda dosegel kar 690 golov, leta 1976 pa je na olimpijskih igrah v Montrealu dobil tudi zlato medaljo. Še uspešnejši je bil kot trener. Maksimov je bil namreč prvi na svetu, ki je s svojo reprezentanco osvojil naslov svetovnega (1993, 1997), evropskega (1996, 2000) in olimpijskega prvaka (1992, 2000). Še iz Sovjetske zveze ima vsa največja državna odlikovanja, bil je tudi trener Čehovskih medvedov.
Bengt Johansson, Švedska 77 let
Bengt Bengan Johansson se je rodil v Halmstadu in igral za reprezentanco Švedske v šestdesetih in sedemdesetih letih. A bolj znan je kot trener reprezentance, ki jo je vodil od leta 1988 do leta 2004. V tem času so člani švedske reprezentance, ki se jih je prijelo ime »Bengan Boys«, osvojili zlato medaljo na dveh svetovnih (1990 in 1999) in štirih evropskih prvenstvih (Portugalska 1994, Italija 1998, Hrvaška 2000 in Švedska 2002) ter še tri srebrne medalje na olimpijskih igrah (Barcelona 1992, Atlanta 1996 in Sydney 2000) povrhu.
Ulrik Wilbek, Danska 61 let
Župan Viborga spada med najpomembnejše svetovne rokometne strokovnjake. Wilbek je eden redkih trenerjev, ki so bili uspešni tako z ženskimi kot moškimi ekipami. Najprej je kot selektor ženske reprezentance Danske osvojil zlato medaljo na olimpijadi v Atlanti leta 1996, zlato medaljo na svetovnem prvenstvu leta 1997 v Nemčiji in še dve zlati na evropskih prvenstvih na Danskem in v Nemčiji. Z moško reprezentanco Danske je osvojil dve zlati na evropskih prvenstvih (2008, 2012) in še tri srebrne ter dve bronasti na velikih tekmovanjih.
Gudmundur Gudmundsson, Islandija 58
Že pred koncem igralske kariere se je islandski trener iz Reykjavika začel ukvarjati s strokovnim delom. Zamenjal je nekaj domačih klubov in leta 2001 za tri leta prevzel islandsko reprezentanco. A pomembnejše obdobje je bilo v letih 2008–2012, ko je z Vikingi leta 2008 osvojil srebrno medaljo na olimpijadi v Pekingu in dve leti kasneje na evropskem prvenstvu v Avstriji še bronasto medaljo. Leta 2016 je popeljal do zlate olimpijske medalje v Braziliji dansko reprezentanco, se preselil v Bahrajn, od lani pa spet, že tretjič, vodi Islandce.
Valero Rivera López, Španija 66 let
Za reprezentanco Katarja stoji Valero Rivera, ki je pred poslom z naftno ekipo uspešno vodil špansko reprezentanco in Barcelono. Ob srebru s svetovnega prvenstva 2015 je s Katarjem (nasledil je Slovenca Boruta Mačka) osvojil zlato medaljo na azijskem prvenstvu. S Španijo je bil leta 2011 na svetovnem prvenstvu bronast, dve leti kasneje pa so pod njegovo taktirko osvojili zlato. Pri Barceloni je bil 13 let igralec, od leta 1983 pa 20 let trener. Osvojil je šest naslovov evropskega prvaka, skupaj pa več kot 50 lovorik, tudi ducat španskih naslovov.
Lino Červar, Hrvaška 69 let
Hrvaški trener in aktualni selektor, HDZ-jev poslanec, doma iz Delićev v Istri, velja za enega najuspešnejših trenerjev na svetu. Večino uspehov je sicer dosegel s kockastimi, najbolj nepozabni sta zlati medalji leta 2004 na olimpijadi v Atenah in na svetovnem prvenstvu leta 2003 na Portugalskem. Červar ima tudi štiri srebrne medalje z evropskih in svetovnih prvenstev, ob tem pa je treba reči, da je vodil reprezentanci Makedonije in Italije, pa tudi Triko iz Novigrada, Istraturist iz Umaga, Kärnten iz Celovca, trikrat je vodil Zagreb, Conversano in Metalurg iz Skopja.
Juan Carlos Pastor, Španija 51 let
Za slovensko reprezentanco je bojda najbolj zanimiv kandidat Juan Carlos Pastor, sicer od leta 2013 trener madžarskega Pick Szegeda. Pastor velja za najboljšega (še kolikor toliko aktivnega) trenerja na svetu, svoje ime si je ustvaril v rodnem Valladolidu, kjer je začel kot trener domačega kluba (1995–2013). Vmes je kot selektor vodil tudi špansko reprezentanco (2004–2008), s katero je leta 2005 na svetovnem prvenstvu v Tuniziji osvojil zlato medaljo, naslednje leto v Švici so bili srebrni, leta 2008, na olimpijadi v Pekingu, pa so osvojili bronasto medaljo.
Nikolaj Jacobsen, Danska 48 let
Že v času, ko je igral rokomet, je bil Jacobsen izjemen športnik. Kot levo krilo danske reprezentance je v 148 tekmah dosegel 584 golov in bil leta 1993 ter leta 1999 razglašen za najboljšega danskega igralca. Strokovnjak iz Viborga je po igralski karieri, v kateri je nastopal za danske in nemške klube, leta 2012 kot trener prevzel danski Aalborg. Od leta 2014 do leta 2019 je vodil Rhein-Neckar Löwen in z njim osvojil dve nemški prvenstvi. Letos je kot selektor z reprezentanco Danske osvojil naslov svetovnega prvaka.
Alfred Gislason, Islandija 60 let
Islandski strokovnjak je večino uspehov požel na klubski ravni. Začel je leta 1991 v rodnem Akureyriju, kot igralec in trener, potem se je selil v Nemčijo k VfL Hameln, leta 1999 je prestopil k Magdeburgu, potem je bil dve leti pri Gummersbachu (in postal z njimi evropski prvak) ter se nato za enajst let, do letos, preselil k nemškemu velikanu Kielu. Z zebrami je bil dvakrat evropski prvak in šestkrat prvak Nemčije. Islandijo je vodil med leti 2006 in 2008. Gislason je veljal za enega od kandidatov za selektorja Slovenije, a je menda ponudbo (tudi) zaradi družinskih razlogov odklonil.
