Mitja Čander, literarni komparativist, esejist, urednik, pisatelj, scenarist, dramaturg, šahovski mojstrski kandidat in še marsikaj bi lahko dodali, je pred kratkim izdal svoj romaneskni prvenec z naslovom Slepec. V njem je glavni junak že od otroštva slaboviden, a se nikoli zares ni vključil v skupnost slepih in slabovidnih, saj se ne počuti, da tja res spada. Ta njegov avtobiografski del odseva tudi njegovo realno življenje.
Zaradi slabega vida, samo štiriodstotnega, ni nikoli hodil v posebno šolo, kot je bila praksa v tistih časih. Mama in oče sta trdno verjela, da bo brez težav shajal tudi v običajni šoli. Prepričan je, da bi brez odločnosti staršev ostal nekje na družbenem robu.
»Seveda pa so mi veliko pomagali tudi drugi, v šoli sošolci in učitelji. Ti niso imeli takrat nobene strokovne podpore, kako ravnati s posebnim otrokom. Stroka je pač zagovarjala odhod v posebni zavod, ne obiskovanja običajne šole. Učitelji so mi tako pomagali po najboljših močeh, z intuicijo, in pokazalo se je, da je bila to prava pot. Enako številni sošolci. Morda je bilo bistvo v tem, da smo našli pravo mero in so mi priskočili na pomoč tedaj, ko je bilo to res potrebno.
Torej nisem bil ne posebej zaščiten in ne prepuščen sam sebi. Lahko sem postal razmeroma samostojen otrok in hkrati občutil solidarnost drugih. To mi je za vse življenje izoblikovalo odnos do drugih. Verjamem, da so ljudje večinoma dobri,« začne pripovedovati iskriv sogovornik, ki se je rodil v Hočah pri Mariboru, zdaj pa že leta živi z družino v Ljubljani.
Ste kdaj v zvezi s slabovidnostjo doživeli kakšen neljub dogodek, da bi se vam ljudje zaradi te oviranosti posmehovali, vas zaničevali?»Vsak, ki je drugačen, doživi veliko ponižanj, včasih izraženih brutalno neposredno, še pogosteje prikrito… Mislim, da vse to ni toliko posledica človeške zlobe, ampak prej strahu pred drugačnostjo.«
Dolgo niste želeli javno spregovoriti o slabovidnosti, razen v avtorefleksivnem eseju Gotski gozd, po katerem je nastal dokumentarni film. Ste se z njo težko soočili, jo sprejeli kot svojo sopotnico?»Odločitev za roman je v meni zorela kar nekaj časa. Z njim sem želel v prvi vrsti raziskati svoj odnos do slabovidnosti, se soočiti sam s seboj brez zavor ali samousmiljenja. In ob pisanju sem se prvič lahko res prešerno nasmejal samemu sebi. Moj odnos do slabovidnosti je zdaj gotovo bolj sproščen. Upam tudi, da sem s Slepcem pripomogel k detabuizaciji invalidnosti. Invalid je pač samo človek. Slepec ni kak stvor, pa tudi ne videc, ki zaradi svoje oviranosti v fizičnem svetu vidi dalj in bolj globoko kot videči.«
EPK – velika osebna bitka
Vsak od nas bije svojo bitko, vsak je soočen z nečim, kar se mora naučiti ali premagati ali vsaj obvladovati. Tak je tudi protagonist romana Slepec. Katera bitka je bila za vas najtežja?»V otroštvu gotovo vstop v šolo. Čeprav sem bil majhen, sem čutil, da gre nekako za preživetje, za ohranitev dostojanstva in svobode. Kasneje pa morda Evropska prestolnica kulture v Mariboru. V projekt sem prišel kot neke vrste krizni menedžer. Vse je bilo kaotično, številni niso verjeli, da se bo EPK sploh zgodil, spet drugi so želeli uveljaviti svoje interese… V Sloveniji pa se je razmahnila resna ekonomska in politična kriza…«
Ko se zdaj ozrete na projekt Evropske prestolnice kulture, ki ste ga vodili kot programski direktor. Bi kaj spremenili?»Velike osebne bitke so prelomne prav zato, ker smo v njih pod velikim pritiskom vlekli tako dobre kot slabe poteze. Seveda zdaj gledam na zadeve do neke mere drugače kot takrat, a kar je bilo, je bilo. Ni mi žal. Bila je izjemna izkušnja, ki me je spremenila. Med drugim sem videl, da je kultura lahko za mnoge še vedno vir navdiha in da njena družbena obrobnost ni nekakšna nujnost sodobnega časa.«
Vas je v resnici kdaj – tako kot glavnega junaka romana – mikalo, da bi vstopili v politiko? Vabili so vas že, mar ne?»Do vstopa v politiko sem bil vedno zadržan, saj zahteva politika veliko kompromisarstva in sprenevedanja, vse to pa bi mi šlo težko od rok. To pa še ne pomeni, da se s politiko precej pogosto ne srečujem. Tudi kultura se ne dogaja onkraj političnih odločitev. Skušam se držati modrosti starega srbskega politika Nikole Pašića, ki je politiko primerjal z ognjem: če si preblizu, boš zgorel, če si predaleč, pa zmrznil…«
Nesoglasja z Luciferko
Številni poznavalci kakovostne knjige založbo Beletrina, ki jo vodite, vidijo kot eno najboljših pri nas, kljub vsemu pa se včasih pojavijo trenja, kot je bilo to zadnje s Svetlano Makarovič in njeno biografijo Luciferka. Kako komentirate to zmešnjavo, ki je nastala?»Pred časom smo brez najmanjših zapletov izdali dve pesniški zbirki Svetlane Makarovič, zato sem podprl pobudo, da izdamo tudi njeno biografijo. Predvsem urednik, tudi sam odličen pesnik Aleš Šteger, je v ta projekt vložil veliko osebne angažiranosti. Sprva se je Makarovičeva sprla z dvema od treh sodelavcev, potem pa se je obrnila tudi zoper urednika in založbo. Žal mi je, da je prišlo do nesoglasij, saj se sicer s številnimi avtoricami in avtorji odlično razumemo, kak zaplet pa vedno rešimo z dialogom. Ne glede na vse smo prav z izdajo dela, ki je kritično tudi do nas, želeli dokazati, da smo kot institucija zavezani svobodi duha in ustvarjanja.«
Za nami je knjižni sejem, ki je bil sicer zelo dobro obiskan, a vendarle bode v oči podatek zadnje nacionalne raziskave Knjiga in bralci, ki je pokazala, da v Sloveniji upada število visokoizobraženih bralcev, kupujemo tudi manj knjig, kot smo jih včasih. Tudi v stanovanjih je opaziti vse manj knjižnih polic… Ste, kar zadeva branja literature, vendarle še optimist?»Sem. Leposlovne knjige ponujajo prav posebno izkušnjo, zahtevajo čas, prebujajo domišljijo, poglabljajo misel in čustvovanje… Ljudi, ki želijo več, bo vedno dovolj.«
Veselje ob izdaji klasikov
V nastajanju vaše založbe je projekt klasična Beletrina. Ste ocenili, da bralci pogrešajo stare dobre klasike? Kaj imajo v primerjavi s sodobno literaturo? Kaj je tisto, kar jih toliko let, desetletij ohranja pri življenju?»Vidim, kako so ljudje ob novici o novi zbirki klasike po dolgih letih skoraj otroško veseli. Dickens, Dostojevski, Cervantes, Flaubert, Balzac in vsi drugi! Klasična besedila opisujejo velike teme srca in zgodovine, ki nikoli ne pridejo iz mode. Danes nas mnogi želijo prepričati, da živimo v sila posebnem času, ki nima nič z dilemami preteklosti, a to seveda ni res. Še vedno smo enako nebogljeni, enako ranljivi… Smo pa klasično Beletrino zasnovali z vso skrbnostjo, k sodelovanju smo povabili res dobre prevajalce, pisce spremnih besed, se potrudili za dobro oblikovanje.
Še posebno pa nas je razveselilo zaupanje akademika Janka Kosa, ki nam je pomagal pri izboru. Iskrivi pogovori z njim, tudi mojim nekdanjim profesorjem na primerjalni književnosti, mi bodo za vedno ostali v spominu.«
Dejali ste, da bi bila v kulturi potrebna popolna reforma, vendar nikomur ni do tega, da bi kaj spreminjal. Vsak čuva svoj vrtiček. Kaj menite, kdaj bo prišel čas za spremembe?»Čas za spremembe bo prišel takrat, ko dejansko nihče več ne bo zadovoljen s tistim, kar ima, ne zaposleni v javnih zavodih, ne tisti v nevladnem sektorju, ne samozaposleni… In to bo takrat, ko bodo njihovi prihodki še nižji, produkcijski pogoji pa še slabši kot danes… To se bo neizogibno zgodilo z naslednjo ekonomsko krizo. Ob prejšnji so rezi še bili mogoči, ob novem pretresu se bo celotna zgradba sesula, pojavila se bodo huda trenja… Žal mi je, da ne znamo stopiti naprej v prijaznejših časih, a taka je pač naša slovenska miselnost. Dokler gre, gre…«
Zaslepljenost
Slepota v družbenem kontekstu je, kot je zaznati iz vašega romana, mnogo hujša, kot je fizična. Še hujša je zaslepljenost z lastnim jazom. Se strinjate, da je na političnih položajih danes precej ljudi, ki ima s tem hude težave?»Za politiko moraš biti ego. Zakaj bi sicer na veliko urejal življenja mnogih ljudi? Vprašanje je, koliko etike ob tem premoreš. Tu se mnogim zatakne. Problem je tudi v tem, da politike nismo uveljavili kot karierne usmeritve. Vseskozi iščemo nove obraze. Mnogi vstopijo z iskrenimi nameni, a jih situacija enostavno preseže in se izgubijo. Politika le ni tako preprosta reč, kot si radi domišljamo za šankom.«
