Slovenian Open je postalo že tradicionalno tekmovanje, ki ga organiziramo vsako leto, medtem ko bo balkansko mladinsko prvenstvo v Brežicah prvo tekmovanje za KZS v njegovi zgodovini, ki ga organizira za balkansko zvezo. Na njem se bodo tekmovalci med 14 in 21 letom pomerili v katah in v borbah.
Po lanskem Slovenian Open ste dejali, da bo na letošnjem nastopilo kar tisoč tekmovalcev. To se ni zgodilo. Kje se je zalomilo?Do težave je prišlo, ker je karate postal olimpijski šport. Koledar tekmovanj evropske in svetovne zveze se je zato drastično spremenil. V vmesnem obdobju je tako preprosto zmanjkalo prostih koncev tednov, da bi k nam povabili preostale države, saj je tedaj potekalo vsaj pet ali šest podobnih tekmovanj. Vseeno sem prepričan, da bomo že prihodnje leto izpolnili ta cilj. Ves trud vlagamo v to, da k nam privabimo tekmovalce iz širše Evrope.
Lahko v prihodnosti pričakujemo, da se bo v Sloveniji odvijalo evropsko ali celo svetovno prvenstvo?Obe prvenstvi sta pri nas izvedljivi. Sami se organizacije ne bojimo, a je vse pogojeno s finančnimi sredstvi. Mednarodna zveza ima svoja pravila in za organizacijo zahteva plačilo kotizacije. Treba je vedeti, da bi moral biti takšen dogodek v Ljubljani in v veliki dvorani, saj bi gostili približno 2500 tekmovalcev z vsem pripadajočim osebjem. Poleg tega evropsko člansko ali mladinsko prvenstvo traja do pet dni, kar pomeni precejšen zalogaj. Morali bi opraviti natančno finančno analizo, da ne bi prišlo do izpada dohodkov, saj bi s tem ogrozili obstoj naše zveze in športnikov, v katere je treba vlagati neprestano.
Ob vaši izvolitvi na položaj predsednika KZS pred dvema letoma se je prvič po dvanajstih letih zgodilo, da se je volilne skupščine udeležilo večina klubov. Zakaj je bilo pred tem zanimanje tako majhno?Če si neaktiven, so tudi ljudje neaktivni. Če si aktiven, te začnejo ljudje opazovati in s teboj sodelovati. Ko smo na letošnji izredni skupščini glasovali o nadomestnih članih izvršnega odbora, je bila udeležba skoraj 95-odstotna. Ljudje so začeli spremljati KZS, kar je seveda prav. Brez zadržkov lahko trdim, da se v zadnjih dveh letih skupščine udeležujejo vsi klubi pod našim okriljem. KZS s klubi sodeluje aktivno, rezultat tega pa je, da je vsako tekmovanje pod okriljem naše zveze bolje obiskano kot v preteklosti.
Po prihodu na položaj predsednika zveze ste podali drzno obljubo, da bo KZS postala najboljša športna zveza v Sloveniji.Če se prav spomnim, sem dejal, da najbolje organizirana. Mislim, da nas od tega ne loči več veliko. To potrjuje naše uspešno sodelovanje z Olimpijskim komitejem Slovenije, Fundacijo za šport in ministrstvom za šolstvo in šport. Za zdaj nam kaže dobro. Stvari potekajo po načrtih, ki smo si jih zadali. Je pa res, da moramo narediti še veliko, če želimo izpolniti obljubo, ki sem jo dal.
Zakaj karate v Sloveniji ne dosega ravni juda?Glede prepoznavnosti res še nismo na ravni judo zveze. Mislim, da je vse še vedno pogojeno z olimpijskimi igrami. Karate doslej ni bil olimpijski šport, kar pomeni, da je bil uvrščen v nižjo kategorijo kot judo. To seveda prinaša precej manj medijske pozornosti. Po drugi strani pa se s karatejem v Sloveniji ukvarja 12.000 ljudi, kar ga uvršča med najbolj množične športe pri nas. Uspešno napredujemo, a na koncu se uspeh vedno meri po številu osvojenih medalj. Če ni rezultata, težko govorimo o karateju kot športu.
Kako to, da ob tolikšni priljubljenosti karateja rezultati na mednarodni ravni zaostajajo?Razpršenost klubov po vsej državi je verjetno glavni razlog. Pod okriljem naše zveze jih je okoli 70, še enkrat toliko pa jih je, s katerimi se pogajamo, da se nam pridružijo. Želimo si vse karateiste spraviti pod isto streho. Karate klub obstaja skoraj v vsaki vasi, a le redki imajo več kot 200 članov. Iz teh dvestotih lahko vzgojiš pet dobrih tekmovalcev, od tega morda en dobi medaljo. Treba je razumeti, da je na svetu registriranih 100 milijonov karateistov, kar je ogromna masa ljudi. To, kar zdaj uspeva naši tekmovalki Tjaši Ristić, je svojevrsten fenomen. Tudi pri fantih smo že imeli generacijo osmih, desetih fantov, ki so osvajali medalje. Ko so odšli, je razumljivo nastala praznina. Zdaj to praznino ponovno zapolnjujemo, a za to je potreben določen čas.
Zakaj so se odločili za predčasen zaključek kariere?Še posebej pri mlajših članih imamo ogromno odličnih karateistov, a človek mora od nečesa živeti. Žal karate v Sloveniji še ni na ravni, da bi zagotavljal finančno varnost. Res je, da je Tjaša Ristić zdaj dobila zaposlitev na ministrstvu za notranje zadeve, a je v petdesetih letih delovanja naše zveze šele prva karateistka, ki je dobila zaposlitev v javni upravi. Velesile v našem športu, kot so Francija, Norveška, Nemčija in Anglija, imajo bistveno več posluha države. Upam, da bomo čez nekaj let tudi mi peščici najboljših lahko zagotovili normalno življenje in da se bodo lahko posvetili izključno karateju.
So ovira pri napredku tudi morebitna klubska rivalstva?Sam tega nisem opazil. Naših skupnih priprav se udeležujejo karateisti z vseh koncev Slovenije. Lahko zatrdim, da je vzdušje dobro in korektno. S številnimi potujem tudi po svetu in nikoli ne prihaja do težav.
Zveza je v preteklosti poslovala negativno, kašno je stanje danes?Potem ko smo se po mesecu in pol od mojega prihoda spopadali z blokado računa, smo lani odplačali vse dolgove. Zveza je bila v razmeroma slabem stanju in tudi njen proračun je bil skoraj polovico nižji. Trdo smo delali, da smo poravnali vse dolgove in spravili bilanco na pozitivno raven.
Koliko je znašal dolg zveze?Približno 50.000 evrov. Morda se to ne sliši veliko, vendar ob takratnem proračunu 260.000 evrov znesek ni bil zanemarljiv.
Kakšen proračun ima zveza na voljo danes?Trenutno ta na letni ravni znaša pol milijona evrov, kar pa je še vedno premalo, če želimo ohranjati korak z razvitimi državami. Za normalno delovanje bi potrebovali vsaj še enkrat več denarja.
Karate se bo sicer prihodnje leto v Tokiu prvič predstavil tudi na olimpijskih igrah. Je s tem KZS dobila dodaten zagon?Absolutno. S tem se je vse spremenilo. Zdaj je lažje stopiti do sponzorjev, lažje je promovirati naš šport. A ena stvar je večji posluh sponzorjev, druga pa aktivnost posameznikov v zvezi. Največkrat slišim očitke, zakaj ne pridobimo več sponzorskih sredstev. A običajno je tako, da vsak, ki to izjavi, ni pripravljen sodelovati pri pridobivanju le-teh. Trenutno se s financami skoraj izključno ukvarjam sam, kar je težava.
Nastop na olimpijskih igrah pomeni tudi več finančnih sredstev za zvezo.Res je. Takoj, ko postaneš olimpijski šport, se prične ciklus priprav za olimpijske igre, tega pa financira OKS. A tekmovalka, kot je Tjaša Ristić, našo zvezo na letni ravni stane okoli 30.000 evrov, medtem ko od OKS prejmemo bistveno manj. Tako naša zveza še vedno v veliki večini sofinancira Tjašo, ki je najboljša karateistka v Sloveniji.
Koliko slovenskih karateistov bo zastopalo Slovenijo v Tokiu?Za zdaj je poleg Tjaše na spisku še Lina Pušnik. Za obe bi si želel, da se uvrstita na olimpijske igre, a realno gledano ima najboljše možnosti Tjaša, ki se na svetovni lestvici v svoji kategoriji nahaja na 15. mestu. Pred njo je še zadnji ciklus pred Tokiom in vsi stiskamo pesti, da ji bo uspelo.
Je realna tudi olimpijska medalja?Seveda je tudi to mogoče. Vsi vemo, da je olimpijski turnir edinstven dogodek, kjer so odprte vse možnosti. Tjašini dve zaporedni odličji na evropskem prvenstvu je bilo pred petimi leti še nemogoče pričakovati, a se je to vseeno zgodilo. Prav tako je osvojila prvo mesto na sredozemskih igrah in drugo na evropskih. To so rezultati, ki Slovenijo uvrščajo v evropski in svetovni vrh.
