Kultna zbirka Pesmi štirih (1953) Kajetana Koviča, Janeza Menarta, Cirila Zlobca in Toneta Pavčka sicer velja za začetek slovenske intimistične poetike, ki je v povojnem obdobju nasledila graditeljsko poezijo. A manj znano je, da je pot liriki, ki postavlja namesto kolektiva v ospredje posameznika in njegovo notranje doživljanje ter moč domišljijskih svetov, ne le gole realnosti, pravzaprav že prej orala pesnica Ada Škerl (1924–2009). Pa njena prva zbirka Senca v srcu (1949) ob izidu ni bila spregledana; nasprotno, bila je opažena tudi od politike.
»Takrat se je že govorilo o intimistični poetiki, ki nič ne pove o družbi, nič o mladem človeku v socializmu. Intimizem so ji torej na neki način že priznavali, bila pa je tudi prva, ki je bila deležna kritike najvišjega političnega vrha, cenzura je bila še dovolj močna, da so jo hoteli utišati. Urednik Mladinske knjige Ivan Potrč ji je takrat rekel, da bi lahko bila zaradi knjige zaprta,« pripoveduje Tanja Petrič, urednica knjige Speči metulji.
Tudi Mila Kačič je v tistem času že izdala Neodposlana pisma (1951), ki so ostala precej neopažena, a z intimizmom je zares prodrla šele zbirka Pesmi štirih dve leti kasneje. Štirje pesniki so nastopili skupaj, kar je delovalo manifestativno, Ada Škerl je celo zapisala, da so bili morda premalo pogumni, da bi nastopili samostojno. Tudi politična situacija je bila kasneje vse bolj sproščena.
Travmatično otroštvo
Močno je to poezijo zaznamovala avtoričina življenjska zgodba. Izhajala je iz ljubljanske delavske družine, oče je bil strojnik, bolehna mama delavka v Tobačni tovarni. Petčlanska družina je razpadla, ko se je oče zaljubil v hišno pomočnico, česar mama, ki se ga je oklepala, nikoli ni prebolela, petletni pesnici pa je ostalo v spominu predvsem nasilje nad materjo.
Med študijem slovenščine je bila nekaj časa zaposlena v Mladinski knjigi, nakar se je kot učiteljica zaposlila v Škofji Loki, od leta 1958 in nato vse do upokojitve pa je bila lektorica na Radiu Ljubljana.
Usodna je bila zanjo smrt mladostne ljubezni, študenta medicine Žaneta, ki mu je posvetila prvenec Senca v srcu, čeprav nista bila nikoli par. V petdesetih letih je spoznala Sonjo Plaskan, s katero se je zbližala in nato med Mariborom in Ljubljano preživela 49 let. »Nekateri govorijo o izjemnem prijateljstvu, drugi o ljubezenski zvezi. Na Adino željo so njeno žaro po smrti leta 2009 položili v družinski grob Plaskanovih,« pojasnjuje urednica.
Proti poeziji za dva žepa
Osebnoizpovedno liriko Ade Škerl literarni zgodovinarji zaradi pravilnega metruma in rim največkrat uvrščajo med tradicionalistično pesništvo, ves čas je vztrajala pri »lepi izreki«.
»Če pišeš poezijo, potem bodi pesnik, ne prostak! Ne uporabljaj izrazov, ki jih prineseš s ceste, iz najslabših oštarij,« je bila bojevita v enem od intervjujev. Tematsko posega predvsem po neizčrpni ljubezni in erotiki, mestoma vključuje impresije s potovanj in motive iz narave, s katerimi na novoromantičen način upesnjuje minljivost in smrt. »Kakšna pesem je tudi ironična, nekaj jih je neposredno družbenokritičnih, denimo o vietnamski vojni, a so kakovostno šibkejše,« dodaja sogovornica.
Dotakne se tudi razvoja lirskega subjekta, saj so v Žanetu posvečenem prvencu spolne vloge občudovanega moškega subjekta in hrepeneče, vdane ženske zelo tradicionalno razdeljene, njena kasnejša poezija, zbrana v zbirkah, kot sta Obledeli pasteli (1965) in Temna tišina (1992), pa se precej bolj razpre. »Lirski subjekti postanejo bolj pretočne identitete, androgini, ni več enoznačno, kdo je moški in kdo je ženska.«
S Spečimi metulji je Ada Škerl nemara ponovno prestala preizkušnjo časa in se vpisala v slovenski pesniški kanon, mnoge njene sodobnice pa so ostale spregledane, med njimi Marička Žnidaršič in Vida Taufer. Niso imele možnosti, da bi se uveljavile tako kot moški kolegi, ki so po besedah pesnice »pisali poezijo za dva žepa, eno zase, eno za objavo«. Sama pa je ves čas verjela predvsem v iskrenost: »In če je senca v srcu, mar naj v pesmih gori varljiva lažna svetloba?«
