V torek, 26. novembra, bi Slavko Avsenik praznoval devetdeseti rojstni dan. Pred desetimi leti, ko jih je štel osemdeset, smo ga na njegovem domu v Begunjah vprašal, kakšni so njegovi glasbeni načrti. »Pripravljam skladbo za praznovanje devetdesetega rojstnega dne,« se je pošalil. »Morda jo pa res naredim. Ko sem praznoval abrahama, sem napisal pesem Samo enkrat imaš petdeset let.«
Ob takih in drugačnih okroglih obletnicah in jubilejih so razni organizatorji, domače in tuje založniške in televizijske hiše Avseniku pripravljali velika javna praznovanja. Toda legendarni glasbenik je imel o tem svoje mnenje: »Če povem čisto po pravici, si bolj kot cirkusa želim miru. Če bi bilo po mojem, me ne bi bilo zraven. Rojstne dneve in družinska slavja najraje praznujem v krogu svojih domačih s kosilom, včasih se odpravimo na kakšen izlet. Pompozne javne prireditve pa so si vedno želeli imeti drugi. Sam sem se čutil dolžnega, da jim ustrežem, saj bi bilo sicer verjetno precej zamere. Skratka, ko se človek enkrat odloči za takšno, lahko bi rekel javno življenje, ga vodijo drugi in ne more več upravljati sam sebe.«
Tudi to, da se je družinska gostilna Pri Jožovcu začela spreminjati v Elvisov Graceland, je bilo zanj včasih naporno. Ko smo imeli novembra 1999, ob njegovi sedemdesetletnici, v eni od gostilniških jedilnic intervju, so pogovor večkrat prekinili nemško govoreči gostje, mu v pozdrav pomolili roko, tisti bolj predrzni so šli celo tako daleč, da so ga priklenili k sebi in ga začeli objemati, se z njim fotografirati…
Japonec v slovenski narodni noši
Čeprav ni nikoli nikogar zavrnil, mu ni bilo prijetno. »Ni enostavno. Tisti, ki se ukvarjajo z glasbo, hočejo videti harmoniko, na katero sem igral. Nekateri jo postavijo na mizo in jo začnejo prerisovati do zadnje podrobnosti, ker hočejo imeti točno tako, čeprav je Hohner izdelal tri harmonike z mojim imenom. V Begunjah se je pojavil celo Japonec, oblečen v našo nošo. Nekaj pa drži – bolj ko sem bil znan, bolj sem postal preprost, spoštljiv in ponižen. Biti slaven je lepo, slaven živeti pa ni tako preprosto.«
V 40-letni karieri sta z bratom Vilkom ustvaril približno tisoč avtorskih melodij. Čeprav je večina uspešnic veselih in poskočnih, mu v karieri ni bilo ravno z rožicami postlano. »Ko sem iz tujih časopisov prvič izvedel za svojo smrt, sem bil ves iz sebe. Še bolj srhljivo je bilo na koncertu v Duisburgu, ko so organizatorji prireditev prekinili in zahtevali, da zapustimo dvorano, češ da se na nas pripravlja atentat.«
Četudi se je kdaj zgodila nerodnost, kot denimo tedaj, ko se je Slavko med prihodom na oder spotaknil in z oprtano harmoniko na rami padel, da mu je vzelo sapo, je občinstvo navdušeno ploskalo in se smejalo. Nekdo jih je med odmorom celo prišel pohvalit: »Vsa čast, ne le glasbeni program, tudi humor imate naštudiran do potankosti.«
»V prvih letih smo bili zdoma tudi po 300 dni na leto, nato pa smo z založbo Telefunken trikrat zapored podpisali pogodbo za nastope za deset let vnaprej, za 200 koncertov na leto. Žal mi je bilo, ker sem bil premalo z družino. Bil sem žrtev svojega poklica, oni pa mene,« je razložil.
Vez z našimi bralci
Posebej smo bili s Slavkom povezani tudi v uredništvu Nedeljskega dnevnika, saj smo bili most med njim in našimi bralci, njegovimi oboževalci. Tako je Ansambel bratov Avsenik leta 1988 na Podoknici Nedeljskega na Prevaljah navdušil desettisočglavo množico, septembra 1996 pa smo na pobudo domačega turističnega društva vasovali pod oknom njegove soproge Brigite Pri Jožovcu v Begunjah. Imeli smo tudi to srečo, da smo poslušali, kako je ustvarjal. Sam od sebe je predlagal, naj si izmislimo naslov nove melodije. In povsem spontano sta na klavirju nastali skladbi Ob Ljubljanici in Po taktih Nedeljskega. »Največ skladb se mi je porodilo tako kot nocoj, spontano, po trenutnem navdihu. Motivi so najpogosteje nastajali med vajami, med ogrevanjem pred odmori koncertov in med njimi,« je takrat razlagal. Nato pa je kar sam od sebe ovrgel urbano legendo o tem, da se z Lojzetom Slakom nista razumela in da so si bili Avseniki in Slaki tekmeci. »To ne drži! Kot veste, je Vilko na začetku pomagal tudi Slaku. K sreči sva si bila zelo različna. Slakova glasba s triom, diatonično harmoniko in petimi pevci je imela svoje občinstvo, naš kvintet s klavirsko in tremi pevci pa svoje. In da ne pozabim: v slovenski domači glasbi je bil Slak zame to, kar je bil Maksim Gaspari v slikarstvu.«
Zagnan skakalec
Avsenik je bil kot smučarski skakalec kar sedem let član državne reprezentance. Imel je lepe spomine na večerne planiške »koncerte«, ko je po treningih v domu Ilirija igral na pianino za svoje športne kolege Rudija Finžgarja, Karla Klančnika, Janeza Poldo, Jožeta Zidarja, Franca Priboška - Šikija, Bineta Roglja… Na planiški skakalnici so mu izmerili 74 metrov dolg skok. Leta 1952 je v Celovcu preskočil kritično točko skakalne naprave in se pri padcu tako hudo poškodoval, da ni skakal nikoli več. Navijal je za Petro Majdič, Petra Prevca, Tino Maze...
Poleg glasbe, slikarstva in športa so bili njegova strast filmi. Zaupal nam je, da si je bavarsko komedijo Verkaufte grossvater (Prodani dedek) v mladosti ogledal kar šestkrat zapored. Kasneje si je večkrat zaželel, da bi izvirno verzijo tega filma še kdaj videl, a se mu želja ni uresničila. Januarja 2015, pol leta pred smrtjo, ko ga je Nedeljski na predlog bralcev razglasil za Slovenca stoletja, je bila v njegovem ljubljanskem domu manjša slovesnost. Ob predaji plakete so bili na mizi, pogrnjeni z belim prtom, domača potica in piškoti, priznanju pa smo nazdravili s francoskim konjakom. Ko smo ga vprašali, kaj sicer najraje vidi v kozarcu in na krožniku, si je vzel kratek predah, preden je odgovoril. »Včasih, ko smo si marsikaj želeli, nismo imeli, danes, ko imamo vsega na pretek, pa nam jih prepovedujejo zdravniki,« je pojasnil glasbenik, s katerim sem imel posebno vez, prijateljski odnos. In kadar koli sva se pogovarjala za časopis, sva se v naslednjih urah in dneh večkrat slišala. Slavc, kot so ga klicali prijatelji, je bil namreč človek, ki so mu po možganih nenehno rojile misli in švigale nove zamisli. Ko je bil v bolnišnici, mi je njegova žena Brigita zaupala, da Slavko redno razgibava svoje sive celice. »V mislih si zastavlja uganke, našteva ljubljanske ulice po vrsti, mesta, države, jezera, reke, gore pa z začetnicami od a do ž.«
Avsenik je že kot kratkohlačnik občudoval gore, zato je tudi svoji prvi avtorski melodiji, ki jo je zložil leta 1954, dal naslov V planinski koči, slovenske hribe in planine pa je opeval tudi skladbah Večer na Robleku, Odmev z gora, Pod Špikom, Lepe ste ve Karavanke, Klic s Triglava, Prelepa zelena Begunjščica… In čeprav je svojo največjo uspešnico Na Golici posvetil najbolj znamenitemu vrhu v zgodovini slovenskega glasbenega sveta pri 24 letih, na samem začetku glasbene kariere, je ob izteku svoje življenjske poti, pri petinosemdesetih, ustvaril nekaj velikega za svojo dušo in srce. Ob najinem zadnjem snidenju, januarja 2015, je s prav posebnim žarom v očeh razkril, da je napisal melodijo in svoje prvo besedilo, ki ga je namenil kmetu in mežnarju, cerkvici svetega Petra na Gori nad Begunjami in gre takole: »Na Gori je pa cerkvica, cerkvica svetega Petra. Gorjakov Francl je bil za mežnarja, ob hudi uri je zvonil…« Priznal je, da je razgledna vzpetina nad Begunjami zanj najlepši kraj na svetu in da je po njej najbolj hrepenel, ko je bil daleč od doma. Prijatelju Francu Močniku, po domače Gorjakovemu Franclu, je pošiljal razglednice z vseh svojih turnej. »Otroci smo Gorjaka, ki je še pri osemdesetih delal stoje na glavi in je imel v sebi poseben čut, radi obiskali. Ko se je bližalo neurje s točo, je pohitel v zvonik, da bi pregnal težke črne oblake. In obneslo se je. Najbolj pa sem užival, ko mi je dovolil pritrkavati s cerkvenimi zvonovi. Izvabljanje glasbe iz zvonov je nekaj takega kot igranje na harmoniko, le pravo melodijo je treba ujeti.« To so bile njegove bržda ene zadnjih besed, namenjenih novinarju, medijem in tistim, za katere je igral in ustvarjal, občinstvu.
