Pri nas mešamo tiste, ki gredo v šolo za sommelierje z željo, da bi se naučili nekaj o vinu, in prave sommelierje. Sommelier je poklic in pomeni mnogo več kot samo poznavanje vina. V devetdesetih letih si moral imeti, če si hotel v šolo za sommelierja, opravljeno gostinsko šolo. Ker je nisem imela, sem morala v večerno šolo za pomočnika natakarja, da sem se sploh lahko vpisala. Danes imamo kopico sommelierskih šol, s čimer ni nič narobe. Prav nasprotno. Vendar se poklic sommelierja ni uveljavil, čeprav je v tujini izredno cenjen in tudi dobro plačan poklic, ker zahteva ogromno znanja. Sommelier se mora spoznati tudi na čaj, tobak, oljčno olje, vodo, čokolado. Poznati mora tudi hrano. Je pa res, da gostje niso navajeni, da bi v takem primeru zahtevali sommelierja, pa tudi gostinci na področju strežbe ne sledijo znanju, ki ga imajo sommelierji.
Slovenci žgane pijače največkrat enačimo s sadjevcem, viljamovko, brinjevcem, če odmislimo uvožene viskije, vodke in druge destilate. Zdaj smo dobili še slovenske džine, imamo tudi že nekaj destilarn viskija. Se trend produkcije žganih pijač odmika od tradicije?V svetu se takšni trendi nenehno spreminjajo in prav je, da jim mlade generacije sledijo ter jih ustvarjajo. Zdaj nas je pač dosegla evforija džina, ki je k nam prišla razmeroma pozno. Je pa res, da je pridelava sadnega žganja, tako iz grozdja kot iz preostalega sadja, velik del naše kulturne dediščine, ki pa smo se je začeli kar nekako sramovati in jo zanemarili. Vendar sem kljub temu prepričana, da bodo tudi na tem področju mlade generacije, kar tudi že počnejo, predvsem na Dolenjskem, znale prepoznati to tradicijo in dediščino ter jo povzdigniti na višjo raven. Tako kot pri vinu. Razlika med tem, kaj smo pili pred tridesetimi leti, in tem, kaj pijemo danes, je ogromna.
Tudi na področju destilacije vinjakov smo bili nekoč močni. Slovinov vinjak, pilon iz vipavske kleti. Zakaj ta tradicija izumira, če smo narod trte in vina?Imeli smo in še vedno imamo vso opremo in znanje, ki jo imajo najnaprednejši proizvajalci žganih pijač. Imamo tudi lepo slovensko besedo za brendi, ki jo uporabljajo povsod po svetu – vinjak. V zadrugi in kleti Krško so začeli intenzivno delati v tej smeri. So edini, ki so se tega lotili namensko in so že v samem vinogradu izbrali grozdje, ki ga bodo uporabili za destilat. In rezultati so že po dveh letih fantastični. V metliški kleti so tudi naredili serijo konjaka, ki je izvrsten, ampak kolikor vem, tega žal ne nadaljujejo. Ko bo Slovenija postala kulinarična destinacija in bo v letu 2021 nosila naziv evropska gastronomska regija, bomo imeli priložnost, da dokažemo, da smo dežela dobrih sadnih žganj. Ampak ne na način, da bomo nekaj naredili na hitro, šli povrhu kupit še umetne ali naravne arome in to mešali skupaj. Tukaj moramo sebi priznati, da si je treba bolj prizadevati za višjo kakovost, ne pa za višjo ceno. Dobro sadno žganje ne more biti poceni. Vrednost sadnega žganja je v tem, da v kozarcu vonjamo in okusimo sadje.
V Sloveniji je tudi močna tradicija aromatiziranih žganih pijač. Praktično vsak doma kaj namaka v domače žganje.Tukaj govorimo o aromatiziranih žganih pijačah. Tudi pri njih je pomembno znanje, poleg tega pa ne moreš imeti kakovostnih aromatiziranih pijač, če imaš slabo osnovno žganje. Vse preveč je zakoreninjeno prepričanje, da je mogoče v žganje spremeniti kar koli iz sadovnjaka ali vinograda. Za dobro žganje so potrebne najboljše sestavine in ne odpadki.
Z geografskima označbama v Sloveniji in v EU imamo zaščitene brkinski slivovec, brinjevec, kraški brinjevec, dolenjski sadjevec, gorenjski tepkovec, kostelsko rakijo, pelinkovec in celo domači rum.Problem je tudi v tem, da se nasadi sadja izrazito krčijo. Koliko pa je še v Brkinih starih sliv ali na Gorenjskem tepk? Ravno te stare sorte so najprimernejše za pridelavo vrhunskih žganj. Če nimaš dobrega sadja, ne moreš narediti dobrega sadnega žganja. Domači rum pa je del srednjeevropske tradicije, predvsem nemške in avstrijske od začetka devetnajstega stoletja, ter je prevod avstrijske besede inländer rum. Gre pa za aromatizirani rum z različnimi začimbami in vaniljo. Na Karibih mu rečejo »spiced rum« ali začinjen rum po naše. Pri žganih pijačah je akumulacija, da prideš do blagovne znamke, izredno dolgotrajna in draga.
Trdite, da bi moralo biti poznavanje alkoholnih pijač del splošne izobrazbe, kar se zdi kar malce bogokletno, glede na to, da je gonja proti alkoholu pri nas precej razširjena.Osebno sem huda nasprotnica zlorabe alkohola. In ravno zato sem prepričana, da je izobraževanje na področju alkoholnih pijač nujno potrebno in predstavlja najboljši način boja proti alkoholizmu. Da ne bo več frajer tisti, ki bo spil več, ampak tisti, ki bo spil malo, pa to kakovostno.
Podobno je s tobakom. Ste tudi strokovnjakinja na področju čaja, tobaka in cigar. Kaj se ocenjuje na področju cigar?Podobno kot pri žganih pijačah in vinu. Kakovost, okus in moč tobaka so ravno tako kot pri vinu odvisni od sorte, območja, kjer je bil pridelan, in načina, kako je bil predelan. Podobno je pri čaju.
Si tudi sami prižgete cigaro?Uživam v kajenju kakovostnih cigar in tobaka za pipo. Ne kadim pa cigaret in ne kadim na hitro pred lokalom. Za to je potreben čas.
