Milan Vidmar, nestor slovenskega šaha, 3.

Čeprav so bila najboljša leta za njim, je Milan Vidmar v 30. letih solidno branil prvo desko Jugoslavije na olimpijadah v Pragi in Varšavi. Večino časa je posvečal predavanjem na Tehniški fakulteti; tam je bil med prvimi profesorji in bil sijajen predavatelj vse do leta 1957. Serijsko je pisal knjige o šahu, elektrotehniki, pa tudi filozofiji. 35 jih je prišlo izpod njegovega peresa. Redno ga je bilo videti v kavarni, kjer je večkrat presedel po ves dan. Če ni pisal, je igral šah z Vasjo Pircem. Šest let je urejal nepozabno šahovsko rubriko v Jutru.

Konec 20. let je Vidmar poskrbel za škandal v ljubljanskih visokih krogih. Po razpadu prvega zakona je prestopil v pravoslavno vero, saj se je pripravljal na poroko s Srbkinjo. Zviti Milan je pač kot vedno našel pot. Prav tako je znal krmariti med revolucionarno dejavnostjo brata Josipa Vidmarja in sumničavimi nemškimi oblastniki med drugo svetovno vojno; ti so ga večkrat trdo prijeli, a so ga na koncu pustili pri miru. Po vojni ni bil prav priljubljen pri oblasteh, a postavitev električnega omrežja v novi državi brez Vidmarjevega znanja ni bila možna. Še je sedel k šahu: v Groningenu leta 1946 proti mladi sovjetski generaciji ni šlo več. Na velikem turnirju peterice v Haagu in Moskvi leta 1948 je bil glavni sodnik in ob koncu razglasil novega svetovnega prvaka Mihaila Botvinika. Bil je tudi glavni sodnik olimpijade v Dubrovniku leta 1950, kjer je zlato medaljo nosil njegov sin. Milan Vidmar, ki je bil ustanovitelj slovenskega Elektroinštituta, je umrl v Ljubljani leta 1962.